Kaj je anksioznost? Pogovor z dr. Klemnom Reboljem

Kaj je zna?ilno za posamezno motnjo oz. kako se med seboj razlikujejo?
Najprej naj omenim pani?ni napad, ki sicer ni samostojna psihopatološka entiteta, ampak predstavlja glavno vsebino pani?ne motnje in se lahko pojavi pri kateri koli drugi anksiozni motnji. Pani?ni napad z izrazitim ob?utkom strahu ter številnimi telesnimi in kognitivnimi simptomi anksioznosti predstavlja najve?jo možno tesnobo. Zna?ilen je nenaden za?etek s hitrim ja?anjem simptomov anksioznosti, ki svoj vrh obi?ajno doseže v prvih desetih minutah in v svoji najve?ji intenzivnosti redko traja ve? kot pol ure.

Za pani?no motnjo so zna?ilni ponavljajo?i, nepri?akovani pani?ni napadi, tesnoba vezana na pri?akovanje ponovnega napada in spremembe v vedenju – izogibanje razli?nim situacijam v katerih je ?lovek že doživel pani?ni napad – zaradi strahu pred ponovnim napadom.

Pani?ni motnji je pogosto pridružena agorafobija, strah oz. tesnoba v situacijah in krajih, od koder je težko pobegniti oz. kjer eventuelno potrebna pomo? (zaradi simptomov pani?nega napada) ni na voljo. Zna?ilni so agorafobi?ni strahovi: zapuš?anje doma, nakupovanje v velikih trgovinah, ?akanje v vrsti, pre?kanje mostov in vožnja skozi predore, potovanje s sredstvi javnega prometa…. Omenjenim situacijam se bolniki izogibajo npr. manj potujejo, si zagotovijo spremstvo oz. so v njih tesnobni ali doživijo celo pani?ni napad.

Pani?na motnja je skoraj v polovici primerov neprepoznana in neustrezno zdravljena. Bolniki s pani?no motnjo so eni najpogostejših obiskovalcev urgentnih ambulant, ve? kot 2/3 je tudi depresivnih. Življenska prevalenca pani?ne motnje je od 1,5 do 3,5 %.

Za specifi?no fobijo je zna?ilen izrazit, prekomeren in stalen strah ob prisotnosti ali pri?akovanju dolo?enih objektov oz. situacij. Izpostavljanje fobogenemu stimulusu izzove takojšno tesnobo ali celo pani?ni napad. Zna?ilno in zelo pogosto je izogibanje fobogenim situacijam, kljub bolnikovemu zavedanju, da je tolikšen strah neosnovan in pretiran. Lo?imo ve? tipov specifi?nih fobij; strah pred posameznimi živalmi, naravnimi pojavi, situacijami, krvjo, injekcijami ter druge. Je ena pogostejših duševnih motenj, življenska prevalenca je od 4,7 do 11,3 %.

Pri socialni fobiji je izrazit stalen strah v eni ali ve?ih situacijah, kjer bolnik javno nastopa ali se sre?uje z neznanimi ljudmi oz. je izpostavljen njihovemu ocenjevanju. Boji se, da se bo osmešil in ponižal. Tudi pri tej anksiozni motnji izpostavljanje fobogenim – socialnim – situacijam povzro?a tesnobo, ki se lahko intenzivira v pani?ni napad, oboleli pa se fobogenim situacijam pogosto izogibajo. Tako kot pri specifi?ni fobiji se tudi bolnik s socialno fobijo zaveda, da je strah, ki ga doživlja v socialnih kontekstih, pretiran. Podatki v strokovni literaturi navajajo, naj bi bilo kar 70 % ljudi s socialno fobijo tudi depresivnih. Sicer pa je socialna fobija pogosta duševna motnja, življenska prevalenca je od 2,4 do 13,3 %.

Za obsesivno kompulzivno motnjo (OKM) so zna?ilne obsesije, ponavljajo?e vsiljive neustrezne misli, impulzi ali predstave, ki bolniku povzro?ajo tesnobo. Vsebine obsesij najve?krat niso vezane na obi?ajna življenska vprašanja. Bolnik obsesije prepozna kot svoje in jih skuša ignorirati ali jih nevtralizirati z drugimi mislimi in dejanji. Poleg obsesij imajo nekateri bolniki tudi kompulzije, ponavljajo?a vedenja npr. pranje rok, preverjanje, urejevanje ali mentalne aktivnosti npr. štetje, ponavljanje besed, ki izhajajo iz obsesij oz. so v skladu z rigidnimi pravili bolnika. Kompuluzije bolniku zmanjšujejo tesnobo in po njegovem mnenju prepre?ujejo strah vzbujajo?e dogodke. Bolnik se sicer zaveda, da so obsesije in kompulzije neosnovane in pretirane, vendar je kljub temu kvaliteta njegovega življenje pogosto zmanjšana, saj ga simptomatika okupira in zanjo porabi veliko ?asa. Življenjska prevalenca OKM je od 2 do 2,5 %, ve? kot polovica bolnikov pa je tudi depresivnih.

Bolniki s posttravmatsko stresno motnjo so doživeli hud travmati?ni dogodek, kjer so bili pri?e smrti ali resni poškodbi oz. je bilo ogroženo njihovo življenje ali življenje drugih ljudi.  Za njih je zna?ilno podoživljanje travmati?nega dogodka v obliki ponavljajo?ih vsiljivih spominov v podobah, mislih in ob?uktih. Pogosto imajo no?ne more, ve?krat pa opisujejo tudi tako imenovane »flashback«-e, halucinatorne predstave travmati?nega dogodka tudi preko dneva. Zna?ilne so duševne stiske in fiziološke reaktivacije ob ponovnem izpostavljanju krajem, predmetom oz. situacijam, ki jih asociirajo na travmati?ni dogodek.

Glede na opisano se bolniki izogibajo stimulusom, ki spominjajo na travmo; na?rtno se odpovejo razmišljanju in pogovorom o dogodku, izogibajo se krajem, ljudem in aktivnostim, ki so povezani z ogrožujo?o izkušnjo. Pogosto se bolniki niso sposobni spomniti pomembnih aspektov travmatskega dogodka, ve?krat pa se jim zmanjša interes za opravljanje obi?ajnih aktivnosti, negujejo ob?utke zavrženosti in odtujenosti od drugih ljudi. Tožijo nad motnjami spanja, koncentracije, razdražljivostjo in preboji jeze. V polovici primerov opazujemo tudi depresivni sindrom.

Pri akutni stresni motnji opisani simptomi nastopijo znotraj prvega meseca po dogodku, pri posttravmatski stresni motnji pa po mesecu dni ali ve?.

Za bolnike z generalizirano anksiozno motnjo je najbolj mote?a mesece trajajo?a izrazita tesnoba in skrb, nekakšno prosto lebde?e boje?e pri?akovanje, vezano na številne obi?ajne dogodke in aktivnosti. Dominantni simptomi so sicer spremenljivi, najbolj pogosto pa bolniki tožijo nad ob?utki stalne nervoznosti oz. bivanja »na robu«, utrujenosti, razdražljivostjo, napetostjo v mišicah, motnjami spanja…  Po podatkih iz literature naj bi kar 5 % ljudi trpelo zaradi opisane motnje, kateri je skoraj v polovici primerov pridružena tudi depresija.

Kako zdravimo anksiozne motnje?
Glede na to, da je pri anksioznih motnjah porušeno biokemi?no ravnovesje v možganih in pogosto na?eta psihofizi?na stabilnost celotnega bitja, naj bo zdravljenje, predvsem na za?etku, domena pri nas uradno priznane medicine. Ljudje, ki trpijo zaradi anksiozne motnje, naj pomo? poiš?ejo pri osebnem zdravniku. Ta jih bo ustrezno pregledal, opravil potrebne preiskave, najverjenteje izklju?il resnejša telesna obolenja in navedene težave opredelil kot anksiozno simptomatiko. Zdravnik bo lahko vsaj okvirno diagnosticiral morebitne pridružene duševne motnje in ocenil stopnjo prizadetosti ter resnost simptomov. Bolniku bo nudil osnovne informacije o naravi anksiozne motnje in skupaj z njim planiral ustrezne terapevtske postopke. V ve?ini primerov bo že sam predpisal zdravilo in po presoji bolnika napotil k psihiatru.

Zgodnje diagnosticiranje in ustrezno zdravljenje namre? izboljša prognozo oz. potek zdravljenja in zmanjša pojavnost pridružene depresije.

Klini?ne izkušnje, ki jih potrjujejo rezultati številnih raziskav, kažejo, da je najbolj u?inkovito kombinirano zdravljenje anksioznih motenj. Kadar je potrebno in seveda mogo?e zdravniki  zdravljenje z zdravili podpremo z razli?nimi psihoterapevtskimi pristopi.

Ob raznoliki in mnogoteri ponudbi alternativnih ter komplementarnih zdravilnih uslug, se mnogi zate?ejo po pomo? k zdravilcem, katerih zdravilni postopki so velikokrat u?inkoviti. Osebno sicer ve?ino alternativnih na?inov zdravljenja ne poznam in ne razumem, vendar dopuš?am, da obstajajo še drugi in druga?ni na?ini, pristopi in poti do istega cilja.

Ne glede na  marsikatere dobre izkušnje zdravljenja po alternativnih principih še enkrat poudarjam, naj bolnika z na za?etku omenjenimi simptomi najprej pregleda zdravnik in opredeli naravo navedenih težav. Vsak pa se po pregledu in pogovoru z osebnim zdravnikom lahko sam odlo?i za zanj najbolj sprejemljivo in ustrezno obravnavo.

Kakšna zdravila so u?inkovita pri zdravljenju pri zdravljenju?
Pri vsakem bolniku se glede na njegove osebne zna?ilnosti, specifi?nosti in potrebe odlo?amo za najbolj ustrezno zdravljenje. Antidepresivi s kupine SSRI (angl. selectiv serotonin reuptake inhibitors), selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina, so danes zdravilo prvega izbora za zdravljenje anksioznih motenj. To so varni antidepresivi z relativno malo stranskimi u?inki, ki v ve?ini primerov izzvenijo v dobrem tednu. Bolniki v prvih dneh prejemanja antidepresiva najpogosteje tožijo nad prebavnimi motnjami, ob?utki slabosti, nekoliko pove?ani tesnobi, glavobolom in v?asih motenem spanju. V izogib opisanim neželenim stranskim u?inkom pri bolnikih z anksiozno motnjo zdravljenje obi?ajno za?nemo z nizkim odmerkom antidepresiva, ki ga postopoma ve?amo. Kon?ni terapevtski odmerek antidepresiva je pri zdravljenju nekaterih anksioznih motenj višji od odmerka za zdravljenje depresije. Zdravnik naj bi razložil na?in delovanja antidepresiva, ki svoj antidepresivni in anksioliti?ni u?inek doseže z nekajtedensko zakasnitvijo. Opozoril naj bi tudi na možne stranske u?inke zdravila, za lajšanje simptomov anksioznosti na za?etku pa predpisal še anksiolitike oz. pomirjevala, ki naj jih bolnik ne bi prejemal dlje kot dober mesec.

Po klini?nih izkušnjah ocenjujem, da skoraj pri polovici bolnikov simptomi anksioznosti izzvenijo že samo ob ustreznem prejemanju zdravil.

Glede na to, da imamo v Sloveniji na voljo številne razli?ne antidepresive, obstaja velika verjetnost, da bomo za vsakega bolnika našli ustrezno u?inkovito zdravilo, ki ga bo tudi dobro prenašal. Antidepresivi ne povzro?ajo odvisnosti, predpiše pa jih lahko tudi osebni zdravnik.

Kakšna psihoterapevtska obravnava je najbolj ustrezna za zdravljenje anksioznih motenj ?
Kognitivno vedenjska psihoterapija (KVT) je v svetu in tudi pri nas trenutno najbolj popularna in s številnimi raziskavami ve?krat potrjena u?inkovita psihoterapevtska metoda,  s katero uspešno zdravimo tudi anksiozne motnje. Glede na raznolikost osebnosti bolnikov, vzrokov za nastanek duševne motnje in manifestiranja anksiozne simptomatike nekaterim bolnikom bolj ustrezajo in pomagajo drugi psihoterapevtski pristopi. Tako so pri obravnavi anksioznih bolnikov še vendo nepogrešljive razli?ice psihodinamske oz. analitske psihoterapije, razli?ni sistemski pristopi in številne smeri humanisti?ne psihoterapije.

Sicer pa ocenjujem, da se v zadnjih letih znanja, veš?ine in postopki razli?nih psihoterapevtskih modalitet vedno bolj izmenjujejo, združujejo, prepletajo in se med seboj dopolnjujejo. Zaradi na?ina življenja in duha ?asa, v katerem živimo,  vedno ve? ljudi iš?e psihoterapevtsko pomo?. Nekateri želijo osebnostno rast, drugi ohraniti, razvijajati in negovati odnos z dragimi osebami. Tretji poiš?ejo psihoterapevtsko pomo? zaradi simptomov, ki jih v ve?ini primerov vabijo, da spremenijo neustrezen na?in življenja in bolj poskrbijo za sebe. Ob koncu psihoterapije nekateri lahko simptome, zaradki katerih so bili prisiljeni odpovedati se dotedanjemu na?inu življenja, razumejo kot rde?o utripajo?o lu?ko na armaturni ploš?i. Kakor da jih nekakšna modrost njihovega bitja opozarja na nezadostno zadovoljevanje njihovih osnovih potreb in vabi k spremembam.

Kaj lahko ljudje sami storimo, da se poskušamo izogniti motnjam ?
Skrb za telesno in duševno ravnovesje nam prinaša in ohranja zdravje. Tako je za vsakega ?loveka pomembno zadovoljevanje njegovih telesnih potreb, torej redna prehrana, zadostna koli?ina spanja in gibanja. K želeni uravnoteženosti veliko pripomorejo tudi dobri odnosi z bližnjimi in prijatelji. K dobremu po?utju pripomorejo tudi osebne potrditve na delavnem podro?ju, uspešne izpeljave razli?nih projektov in uresni?evanje zastavljenih ciljev. ?as za prijetne, nam drage aktivnosti, ki jih realno lahko opravljamo in nam prinašajo veselje in zadovoljstvo, so prav tako nepogrešljivi kamen?ki v mozaiku našega psihofizi?nega ravnovesja.

A Anksioznost je tujka in pomeni tesnobo oz. bojazen, ki se lahko manifestira z mnogoterimi, razli?no kombiniranimi simptomi.
B Po klini?nih izkušnjah ocenjujem, da skoraj pri polovici bolnikov simptomi  anksioznosti izzvenijo že samo ob ustreznem prejemanju zdravil.
C vzemite si ?as za vam drage aktivnosti

Avtorja: B. Žužek in dr. Klemen Rebolj
Prispevek je last avtorjev in revije ABC zdravja (http://www.abczdravja.si/)