Med ob?utji strahu in nemo?i

Biološka in psihološka dolo?enost
Nekateri ljudje so še posebno ob?utljivi za napade panike. Strokovnjaki menijo, da na to vpliva vrsta dejavnikov, od dednih in konstitucijskih do kombinacije osebnostnih in vedenjskih dispozicij, a tudi podpore okolja. Vse to lahko dolo?a, kateri posamezniki bodo postali ob?utljivejši na stres in kateri bodo razvili napade panike. Nekateri opozarjajo, da se nagnjenost k napadom panike podeduje, saj podatki kažejo, da ima približno polovica vseh ljudi, ki trpijo za napadi panike, vsaj enega sorodnika s to težavo. To naj bi bilo pogojeno z ob?utljivostjo živ?nega sistema, ki se pri nekaterih ljudeh zlahka sprovocira. Poleg nevroloških imajo napadi panike tudi vrsto psiholoških vzrokov. Moderne psihoanaliti?ne teorije poudarjajo, da anksioznost in napade panike sprožijo podzavestni vzgibi, povezani z otroškimi željami in strahovi. Nekatere situacije iz vsakodnevnega življenja naj bi se podzavestno povezovale z zgodnjimi notranjimi biološkimi in psihološkimi grožnjami organizmu, ki jih za otroka predstavlja lo?itev od staršev ali starševsko neodobravanje, kar pozneje pri odraslem ?loveku postane sprožilec izbruhov panike. Napadi panike se razvijejo, ko ?lovekovi psihi?ni obrambni mehanizmi niso sposobni nadzirati teh podzavestnih vsebin, ki so povezane z otroškimi strahovi.

Temperament in dejavniki okolja
Novejše psihodinami?ne opredelitve povezujejo ugotovitve iz študij temperamenta in psiholoških ocen bolnikov, ki trpijo za napadi panike, na osnovi ?esar sklepajo, da so napadi panike povezani z temperamentom in dejavniki iz okolja. Po tej teoriji se ti bolniki vklju?ujejo v svet z dolo?eno psihološko predispozicijo za mo?nejše ob?utenje strahu. Ko pride ta nagnjenost v stik z neprimernim starševskim slogom (na primer starši, ki niso sposobni ustrezno obravnavati plahega otroka), se razvije psihološka ob?utljivost za napade panike. Takšni posamezniki razvijejo šibko samopodobo in uporabljajo za spopadanje z življenjskimi stresnimi situacijami neustrezne strategije, kot jed, denimo, izogibanje, umikanje. Ta psihološka ob?utljivost še dodatno okrepi prirojeno psihološko ob?utljivost, to pa v soo?enju s stresno situacijo vodi do dodatnih psiholoških sprememb. Spremembe, kot so zmanjšanje ob?utka varnosti ali psihološke spremembe, povezane z ob?utji izgube nadzora, pa skupaj s pove?anjem negativnih ob?utkov – tesnobe, jeze, krivde in strahu – dosežejo vrhunec v za?etnem napadu panike.

"Katastrofi?ne napa?ne interpretacije"
Nekateri strokovnjaki povezujejo omenjena spoznanja v tako imenovano integrirano teorijo, po kateri je napad panike "napa?en alarm", pri katerem se pojavi strah ali panika ob odsotnosti vsakršnega življenjsko ogrožajo?ega stimulusa. Napadi panike se pojavijo, ko posamezniki nekatere telesne spremembe ob?utijo kot znatno nevarnejše, kot so v resnici, in jih razlagajo kot napoved nenadne uni?ujo?e izkušnje. Tako posameznik lahko dobi napad panike, ?e pove?anje sr?nega utripa napa?no razume kot signal bližajo?ega se sr?nega infarkta. Takšne "katastrofi?ne napa?ne interpretacije" se ne porodijo le zaradi strahu, ampak tudi zaradi številnih drugih ?ustev, denimo jeze, ali na osnovi poživil, kot je kofein.

Biološka ob?utljivost
Takšen napa?ni alarm je nasprotje "pravega alarma", pri katerem se strah ali panika pojavita v navzo?nosti dogodka, ki je za ?loveka dejansko nevaren ali življenjsko ogrožajo? (napad oboroženega neznanca ipd.). Po tej teoriji imajo posamezniki z napadi panike genetsko osnovo za biološko ob?utljivost. To pomeni, da se nagibajo k odzivu na stres, ki ga povzro?ijo negativni življenjski dogodki, s pretirano nevrobiološko dejavnostjo. Do pretirane nevrobiološke reakcije ali napa?nega alarma pride zato, ker posamezniki sicer nenevarne življenjske stresne dejavnike obravnavajo, kot da bi bili resni?no nevarni ali življenjsko ogrožajo?i. Pri nekaterih posameznikih se za?etni napa?ni alarm poveže s somatskim ob?utjem, ki spremlja ob?utek tesnobe (vrtoglavica, pospešeno bitje srca …). Ta povezava oziroma pogojevanje vodi k razvoju "nau?enih alarmov", pri katerih se posameznik nau?i ob?utiti strah že pred temi somatskimi ob?utji, saj verjame, da vodijo v nov napad. Tako je ?lovek ?edalje bolj tesnoben in še bolj pozoren na dodatne alarme ali napade panike v prihodnosti in kot rezultat tega v resnici razvije napade panike. ?lovekova predispozicija za somatsko obremenjenost se okrepi s tem, ko se še bolj osredoto?i nase, posledica tega pa je, da postane še bolj ob?utljiv na te napa?ne alarme.

Med splošno populacijo so ob?asni napa?ni alarmi pogostejši, kot ljudje mislijo. Toda k sre?i ve?ina ljudi, ki doživljajo napa?ne alarme, ne postane dovzetna za prepri?anje, da se bodo ti napadi ponavljali.

Kako si pomagati
Napade panike lajšajo številna zdravila, ki jih lahko tudi prepre?ujejo. Zdravniki najve?krat predpišejo antidepresive in pomirjevala, vendar sta pri premagovanju tovrstnih težav primernejša psihološko svetovanje in terapija. Ta navadno vklju?uje racionalni in izobraževalni del, metode za kognitivno rekonstrukcijo, trening sprostitvenih in dihalnih tehnik ter poudarek na izpostavljanju tako zunanjim situacijam kot tudi notranjim prepri?anjem. Terapija resda ne deluje tako hitro kot tablete, zato je po mnenju nekaterih najboljši na?in za zdravljenje pani?ne motnje kombinacija psihološkega svetovanja in zdravil. Dolžina zdravljenja je odvisna od vsakega posameznika. Navadno priporo?ajo šest- do devetmese?no zdravljenje. Nekateri ljudje so sposobni prenehati jemati zdravila že po kratkem obdobju, drugi jih morajo jemati daljši ?as.

Strah pred norostjo
Do tedaj, ko pride ?lovek do ustreznega psihologa ali psihiatra, je navadno že obiskal razli?ne zdravnike, ne da bi dobil jasno diagnozo in razlago za napade panike. V pomanjkanju prave informacije si ti bolniki pogosto domišljajo, da bodo umrli, znoreli ali izgubili nadzor nad seboj. Zato je pomembno, da dobi tak bolnik natan?no pojasnilo, kaj je sploh panika. Vsak simptom je treba natan?no opredeliti kot zna?ilnost napada panike in bolnik ga mora razumeti kot nenevarnega. Razumeti mora, da je glavni izvor njegovih težav poseben psihološki odgovor na stres. Terapevtska sprememba je dosežena, ko bolnik skupaj z zdravnikom ugotovi vsa prepri?anja (misli, predpostavke …) o njegovi motnji, ki so zatem podvržena resnemu preverjanju.

Miselno snemanje
Prvi korak v terapiji je ta, da zdravnik pomaga bolniku ugotoviti, kako posamezna prepri?anja pospešijo ali izzovejo paniko. To doseže s prou?evanjem misli, prepri?anj in predpostavk, ki se pojavijo med zna?ilnim napadom panike. Pri tovrstnem soo?anju je veljavnost takšnih prepri?anj zelo jasno postavljena pod vprašaj. Terapevti uporabljajo "miselno snemanje" za hitro opredelitev bolnikovih misli in preu?itev njihove veljavnosti ter izziv bolniku, da nanje odgovori z bolj racionalnimi mislimi. Eno od bolj znanih napa?nih prepri?anj je prehitro sklepanje, da se bodo zgodile negativne stvari, ?eprav ni nobenih dejstev, ki bi potrjevala tak sklep. Ko bolnik ugotovi, katera so ta napa?na prepri?anja, postane zmožen popraviti nelogi?ne sklepa, in sicer tako, da jih zamenja z bolj racionalnim odgovorom. Pomembno je opozoriti, da ta zamenjava prepri?anj ni "pozitivno mišljenje", marve? osredoto?enje na to, kako bi ljudi nau?ili razmišljati bolj realisti?no, torej s tehtanjem dokazov, dejstev. Kon?na faza rekonstrukcije mišljenja je dekatastofizacija situacije. To zdravniki dosežejo ob pomo?i serije vprašanj, kot so: kaj bi bilo, ?e bi se vaš najve?ji strah uresni?il – ali bi bilo res tako hudo, kot si predstavljate? Na primer bolniki, ki verjamejo, da bodo na letalu doživeli napad panike, ki bo povzro?il, da bodo divje kri?ali in skušali ute?i: ?e bi se njihov strah uresni?il in bi doživeli napad panike, bi bil najverjetnejši rezultat tega ob?utek mo?nega nelagodja, ne pa kri?anje, poskus bega in zadrega. Dekatastrofizacija znatno zmanjša bolnikovo potrebo po izogibanju situacijam, ki so povezane z napadi panike.

Nadzor dihanja
Naslednji postopek je nadzor dihanja, ki bolniku pomaga, da spet dobi ob?utek nadzora nad somatskimi zna?ilnostmi panike in tesnobe. Bolnike u?ijo metode dihanja, ki pove?ajo sproš?enost in prepre?uje hiperventilacijo. Hiperventilacija namre? sproži vrsto somatskih simptomov, kot so slabost, bole?ina v prsih, težko dihanje, vse to pa se stopnjuje v paniko. Ti simptomi vgradijo v ?loveka strah vzbujajo? ob?utek, da je njegovo zunaj nadzora. ?e je ?lovek pod stresom in ob?uti tesnobo, dihanje pogosto postane hitrejše, to pa pospeši uporabo mišic prsnega koša in kratke, plitke vdihe. Da bi to prepre?ili, zdravniki bolnika nau?ijo diafragmi?nega dihanja, to je dihanje, ki vklju?uje gibe trebuha, in sicer z enakomerno hitrostjo, na primer približno 12 vdihov in izdihov na minuto. Bolniki se hitro nau?ijo nadzirati dihanje in spoznajo, da je to u?inkovita strategija, na katero se lahko zanesejo v situacijah, ki pri njih izzovejo napade panike.

Tehnike sproš?anja
Bolnikom zelo pomagajo tudi tehnike sproš?anja, s katerimi pridobijo ve?ji ob?utek nadzora nad svojim telesom. Prakticirati jih je potrebno vsakodnevno, kot obliko opredelitve in zmanjševanja napetosti, ki bi se sicer lahko stopnjevala v napad panike. V uporabi so tudi tehnike vizualizacije, pri katerih kombinirajo pogovor o situacijah, ki pri bolniku sprožajo napade panike, z jasnimi podobami, asociacijami in ?ustvi. Z vizualizacijo se spodbudi dialog. Ko si bolnik zamišlja takšno situacijo, ga pogosto preplavi tesnoba. Ko pa se soo?i s situacijo, ki mu povzro?a tesnobo, in jo ugleda pred seboj, se u?i, kako se z njo spopasti, preden bi dejansko nastopila. Terapevt pomaga bolniku, da si karseda natan?no vizualizira situacijo. Ko bolnik opisuje podobo, mu terapevt postavlja relevantna vprašanja o mislih in ob?utkih, ki se pri tem pojavljajo v bolniku. Kon?ni del terapije vsebuje bolnikovo soo?enje s situacijo, ki pri njem povzro?a tesnobo in paniko. Ta fobi?ni stimulus je lahko zunanja situacija ali notranje ob?utje. Terapevt ga vodi k temu, da uporablja na novo pridobljene veš?ine soo?anja s temi situacijami. Bolnik se nau?i sprejemati tesnobo brez potrebe, da bi pobegnil iz neprijetne situacije.

Za ljudi, ki trpijo za napadi panike, je zelo zna?ilno izogibanje drugim ljudem. O svojih težavah pogosto mol?ijo, ?eprav bi bilo nujno, da o njih spregovorijo z zdravnikom, družinskim ?lanom ali prijateljem. Kajti ?e se napadov panike ne odpravi z ustrezno strokovno pomo?jo, se jim lahko pridruži še depresija, ki je tudi zelo pogosta pri ljudeh, ki trpijo za napadi panike.

Nujno k zdravniku
?e imate napade panike, je zelo pomembno, da poiš?ete zdravniško pomo? in se o svoji težavi posvetujete z zdravnikom. Najslabše, kar lahko naredite, je, da se poskušate sami zdraviti in umirjati napade panike z alkoholom ali pomirjevali. Ta motnja namre? le redko mine sama od sebe, nasprotno, navadno se le še poslabša. Zato je toliko bolj spodbudno dejstvo, da ima primerna terapija dokaj hitre in trajne u?inke.

Kristina Zajc

Izvirna novica revija Viva –>