Na pomo?, jaz sem na dnu!
Življenje je ni?vredno.
Depresiven bolnik je o sebi prepri?an, da je ni?vreden, slab, da vse skupaj nima smisla, da mu ni pomo?i, da je najve?ja zguba, da ga nih?e ne mara, da je sam kriv za svoje stanje, in v takih trenutkih pogosto misli na smrt. Njegova pozitivna ?ustva so otopela, prevevata ga žalost, tesnoba in obup, pogosto se jim pridruži še strah ali celo panika. Ne, v depresiji življenje ni vredno tega imena. Vem. Ker sem tudi sama pred petnajstimi leti prvi? zbolela za to boleznijo. Odkar imam prave antidepresive, je vse lažje. In tudi sicer se zdravim s psihoterapijo v zasebni psihiatri?ni ambulan- ti dr. Borislave Lovšin, s pisanjem ter z zdravilnimi seansami gospoda Johna K. Pedersena. Kot re?eno, vsak ima svojo pot. V zadnjem ?asu sem jih spoznala kar nekaj. Najprej Majo Cimerman. Tisto Majo, ki je preživela šestnajst let anksioznosti in eno leto depresije in je takrat, ko je bilo najhujše, sama sebi prisegla, da bo, ko pride malo k sebi, ustanovila društvo, ki bo pomagalo ljudem s temi težavami. Tako se je decembra 2004 rodilo Društvo za pomo? ljudem z anksioznimi motnjami in depresijo, skrajšano Dam. Maja Cimerman, Alenka Mavec, Emanuela Mala?i?, Andreja Smoli? in Mateja Mlakar. Pa tudi brez Stanka Ivan?i?a ne bi šlo. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svojo depresijo ( OP urednika: Stanko Ivan?i? ima svojo zgodbo, vendar v njej ni bilo nikoli prostora za depresijo). Vsak živi v svojem svetu, ki pa je bil, ko so se našli – in še tiso?i z njimi – drugim na las podoben. Ustanovili so društvo in zdaj, po skoraj dveh letih delovanja, imajo portal s forumom, ki je do prejšnjega petka zabeležil ve? kot šeststo tiso? obiskov in ki mu zaupajo in z njim radi sodelujejo tudi psihiatri. Maja Cimerman je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, smer sociologija kulture in primerjalno jezikoslovje, zdaj dela kot bibliotekarka na Biotehni?ni fakulteti v LjubIjani, oddelek za lesarstvo. V službi so bili ves ?as njene bolezni izjemno razumevajo?i, stali so ji ob strani.
 |
 |
Zdaj, ko tole berete, je namre? že na šestmese?nem zdravljenju v Psihiatri?ni bolnišnici Begunje , kjer na Psihoterapevtskem oddelku B1 izvajajo kognitivno-vedenjsko terapijo, ki se je v kombinaciji z nekaterimi drugimi tehnikami psihoterapije izkazala kot zelo uspešna zlasti pri zdravljenju depresije in anksioznih motenj. Uspešno vodi Dam, je mama dveh otrok – pun?ka je še v vrtcu, sin pa hodi v ?etrti razred osnovne šole – in žena, pa še razumevajo?a in zanesljiva prijateljica mnogih ?lanov in ?lanic. Prej se osem let ni upala sesti za volan. Zdaj, ko je okrog sebe zbrala dovolj enako misle?ih, ki jo spodbujajo in jo razumejo, ji gre kot po maslu.
Gre, ?e ti pomagajo.
Maja je imela z delovnim okoljem sre?o. Jaz tudi. In Mateja tudi. Mateja Mlakar, poslovna sekretarka v Razvedrilnem programu RTV Slovenija. Zbolela je pred sedmimi leti. Najprej je šla k enemu psihiatru, potem k drugemu, pa k tretjemu in naposled je našla takega, ki ji je znal pomagati. To je bil dr. Gorazd Mrevlje, ki je presodil, da je njeno stanje resno, in jo je napotil v bolnišnico. Takrat je bila to edina rešitev. Bila je shujšana – v 14 dneh je izgubila 13 kilogramov – in na robu mo?i. Želela si je samo umreti. Potem je dobila zdravila in za?ela obiskovati ordinacijo dr. Andreja Maruši?a. Hotela je ve?, hotela se je pozdraviti. Zato se je odlo?ila tudi za zdravljenje v Begunjskem programu oddelka B1, kjer so ji, pravi sama, pomagali najti samo sebe. V tistem ?asu je bila na delovem mestu poslovne sekretarke pri takratni odgovorni urednici Miši Molk. "V Miši sem imela izredno podporo in pomo?. Mojo bolezen je z razumevanjem sprejela kot urednica in kot ?lovek." Tudi o sedanjem uredniku Vanji Vardjanu Mateja ne more re?i drugega kot to, da ji je med šestmese?nim zdravljenjem v Begunjah kolegialno stal ob strani in jo je delovno mesto ?akalo, v tistem ?asu so ji celo zamenjali ra?unalnik.
Mateja je srednjih let, kaže jih 25. Lepo se smeje in njene zelenkasto modre o?i so globoke. Tudi zaradi bole?ine in trpljenja, ki ji ju je prinesla bolezen. Odkar je bila na zdravljenju v Begunjah, ve, da ni ni? samoumevno. Ravno zadnji? je jokala od sre?e, da ima službo svoje stanovanje in svojo družino, ki ji je stala in ji stoji ob strani. Že ko se zjutraj zbudi in vstane iz postelje, je sre?na, ker je pred njo še en dan. V?asih ni bilo tako. V?asih, še pred petimi leti, je zjutraj pogosto jokala, ko je ugotovila, da pono?i ni umrla. Vedela je, da bo dan, ki jo ?aka, spet prepoln bole?ine in strahu.
Relax
That's it. In tu je še Andrej Karoli, ki je v intervjuju za Jano govoril o tej svoji izkušnji. Morda je v depresiji še kdo. Kateri od vaših bližnjih? Depresija ni noben bavbav in morda boste lahko vi prvi ponudili roko tistemu, ki vam je blizu in ga je trenutno strah, vi pa še veste ne za to, ker si vam ne upa povedati. ?e pa veste, kaj je depresija, spoštujte to svojo izkušnjo in se poskušajte iz nje ?esa nau?iti. Drugo pa prepustite psihiatrom in psihologom in psihoterapevtom. Ali pa pojdite na internet. Ko sem šla prvi? na Damov portal, je nekdo napisal: "Jst sm u kurcu … help!" Bilo mi je vše?. Kajti natan?no tako sem se takrat po?utila tudi sama.
|
Stigma Ena najhujših težav s katero se sre?ujemo-bolniki z duševnimi motnjami, je stigma. To je znamenje sramote, nekaj, kar ozna?uje ?loveka, da je zaradi neke svoje lastnosti druga?en, slabši od drugih in zato vreden zani?evanja in izrinjenja na rob družbe; Ta pomen besede izvira iz daljnje preteklosti, ko so oblastniki sužnjem in kriminalcem vžigali v kožo znamenja, da so jih tako ozna?ili in napravili prepoznavne za druge Ijudi. Stigmo danes razumemo kot produkt družbenega ozna?evanja in ne kot realno lastnost prizadetega posameznika. Duševne bolezni so bile stigmatizirane že zdavnaj, v?asih so duševne bolnike zapirali v razli?ne ustanove, da so jih umaknili od javnosti. Danes jih stigmatizirajo druga?e, bolj subtilno, z negativnim odnosom javnosti do njih, kar jih prav tako u?inkovito odrinja na rob družbe. Stigma je ena najve?jih ovir s katero se sre?ujemo duševni bolniki in tisti, ki nam želijo pomagati. Stigma dokazano vpliva na to, da družba namenja razli?nim programom za duševno zdravje in bolezni manjšo pozornost kot programom za telesne bolezni; strokovnjake manj zanima delo na tem podro?ju; bolniki imajo ve? težav pri iskanju' službe in bivališ?a; bolniki in družine se socialno izolirajo; slabša je tudi skrb za telesno zdravje duševnih bolnikov. |
Tekst in foto: RENATA AŽMAN
Izvirni ?lanek objavljen v reviji JANA 3. oktobra 2006
?lanek in fotografije so last Jane in avtorice.
Dodaj odgovor