Travmati?na doživetja v možganih zamrznejo

Intervju: Roger Solomon, psihoterapevt

Potravmatska stresna motnja, ki jo povzro?i hudo, travmati?no doživetje in lahko ?loveku za vedno spremeni življenje, je, kot pravi ameriški psiholog in terapevt Roger Solomon, v bistvu le napaka v možganskem sistemu procesiranja informacij.

?e je doživetje prehudo, to v možganih "zamrzne", proces predelave in skladiš?enja informacij pa se pretrga, pojasnjuje ta mednarodno priznani strokovnjak na podro?ju potravmatskih stresnih motenj. V Ljubljani se je na povabilo Inštituta za integrativno psihoterapijo in svetovanje mudil konec decembra; slovenskim klini?nim psihologom in psihoterapevtom je predstavil EMDR, mednarodno priznano metodo za zdravljenje tovrstnih motenj.

Skorajšnji ameriški predsednik Barack Obama je napovedal zaprtje taboriš?a Guantanamo. Ta zapor bo za seboj pustil ve? sto zapornikov s travmati?nimi izkušnjami – od protipravnega odvzema prostosti do mu?enja in poniževanja. Ko so pred mesecem dni enega od izpuš?enih zapornikov vprašali, kako je preživel sedem let v Guantanamu, je rekel, da o tem peklu no?e ne govoriti ne misliti. Se njegova reakcija ujema z vašo teorijo o tem, da žrtve pogosto zanikajo nasilje, ki so ga preživele?.

Najprej je treba vedeti, da travmati?no doživetje ?loveka zelo mo?no zaznamuje. Prevlada nad ob?utkom ranljivosti in nad ob?utkom (samo)kontrole. Travmati?no doživetje je tako mo?no, da v možganih preprosto zamrzne. To je bistvo teoreti?nega modela, ki ga je utemeljila dr. Francine Shapiro v 80. letih prejšnjega stoletja. Sloni na podmeni, da je možganom – tako kot preostalemu telesu – prirojena sposobnost samozdravljenja, ki poteka med samodejnim procesiranjem informacij. Ko se nam zgodi kaj neprijetnega, o tem razmišljamo, se pogovarjamo, sanjamo in prespimo; doživetje tako integriramo. To pomeni, da nebistvene vsebine zavržemo, se jih znebimo, bistvene, uporabne vsebine pa skupaj z ustreznimi ?ustvi shranimo. Doživetja iz sedanjosti tako postanejo del naše preteklosti, iz njih se lahko u?imo, lahko jih osmislimo. Travmati?no doživetje pa, kot re?eno, v možganih zamrzne v nepredelani, neintegrirani, brez?asovni obliki.

Vedno, ko se oseba spomni na travmati?no doživetje, ga podoživi – kot bi se ji zgodilo tisti trenutek, ne pa neko? v preteklosti. Posledice nedokon?anega procesiranja informacij so "flashbacki", prisilne misli in ob?utja, no?ne more in drugi simptomi potravmatske stresne motnje (posttraumatic stress disorder) ali PTSM. Žrtvi travme se vsiljujejo podobe, zdi se ji, kot da ne more izklopiti DVD-ja, ki ji vrti film v možganih. In zdaj odgovor na vaše vprašanje: ko so nehotene misli, ?ustva in ob?utki tako zelo mo?ni, neprijetni in mote?i, se jim poskuša travmatizirana oseba z vsemi mo?mi izogniti: no?e misliti na to, no?e se pogovarjati, in sploh ni nujno, da to po?ne zavestno. Nastopijo psihološki obrambni mehanizmi, za?ne se razkroj, oseba vse težje normalno funkcionira.

Ali so fiziološki mehanizmi produkcije travme enaki ne glede na to, za kakšno doživetje gre? Ali torej vietnamski veteran razvije PTSM na enak na?in kot žrtev posilstva?

Da, raziskave kažejo, da je fiziologija razvoja PTSM vedno enaka. Na to ne vplivajo ne vera, ne jezik, ne kultura. Nevroznanost je v zadnjih dvajsetih letih zelo napredovala, zato že veliko vemo o tem, kako v takšnih primerih poteka procesiranje informacij v možganih. Pri tem sodelujejo razli?ni deli možganov, kot so talamus, amigdala in ?elni reženj, ki so vpleteni v integracijo, interpretacijo in skladiš?enje informacij – te posredujejo o?i, sluh in druga ?utila. Nevrološke raziskave možganov so pokazale, da travma prizadene to?no dolo?ene dele možganov, med njimi tudi naštete. Travmati?no doživetje te biokemi?ne procese prekine in dogodek je v možganih blokiran. Z ustreznimi metodami lahko na sre?o ponovno odpremo dostop do njega in omogo?imo njegovo reprocesiranje.

Kakšna so doživetja, ki jih lahko ozna?imo kot travmati?na?

Potravmatsko stresno motnjo dolo?amo po dveh kriterijih. Oseba se mora po?utiti ogroženo, dogodek pa mora dojeti kot grozljiv. Položaj, v katerem se je znašla, je lahko dejansko ogrožujo? ali pa oseba svoj položaj le tako zaznava. Ogroženost je torej lahko realna ali imaginarna – bistven je odziv žrtve nanjo. Obstajajo seveda doživetja, ki so tipi?na za razvoj potravmatske stresne motnje. To so na primer prometne nesre?e, mu?enja, ropi, posilstva, nasilje za štirimi stenami, spolne zlorabe…

Ali obstajajo doživetja, ki so prav za vsakogar travmati?na? Dolgotrajno mu?enje denimo. Nedavno smo namre? objavili pogovor z Muratom Kurnazom, ki je bil v Guantanamu zaprt pet let, pa pravi, da mu zapor ni pustil nobenih trajnih psihi?nih posledic. Trdi, da ga je pred tem obvarovala vera. Je to možno?

Mislim, da je lahko vera u?inkovit blažilec. Takšna doživetja, kot je pet let Guantanama, so absolutno grozljiva doživetja, o tem ni dvoma. In vendar ni nujno, da bo vsakdo, ki bo šel skozi to, razvil potravmatsko stresno motnjo. Nekaterim se uspe spopasti z grozljivo izkušnjo: nekako najdejo na?in, da jih ta ne preplavi docela.

Nekateri torej ne potrebujejo psihoterapevtov?

Osebno menim, da ustrezna psihoterapija lahko vedno pomaga pri predelavi hudega doživetja. Ampak, kot sem že rekel, ljudje smo razli?ni. ?e med ropom pretepejo nekoga z mo?nim ob?utkom za samokontrolo, ga je najbrž zelo mo?no zaznamovala misel, da se mu to ne bi smelo zgoditi, da ni mogel storiti ni?, da je bil popolnoma nemo?en in da je skoraj umrl. ?e takšne misli spremlja tudi zelo mo?no vznemirjenje, ki se ne poleže, bo takšna oseba verjetno razvila PTSM. Ve?ina ljudi si v kakšnem mesecu po takšni hudi izkušnji opomore, tisti, ki si ne, bi si morali poiskati pomo?. Kdo drug pa bo mu?no izkušnjo prestal tako, da se bo oprl na to, da je storil vse, da se je zavaroval, da se je pravilno odzval ali da je imel sre?o, ker ga niso prehudo poškodovali. Pretekle izkušnje so pri tem zelo pomembne, vplivajo na naš odziv. Obstaja tudi študija, ki je pokazala, da so se ljudje, ki so po ropu dobili ustrezno psihološko pomo?, ob naslednji takšni izkušnji odzvali manj travmati?no. Izkušnja je bila še vedno stresna, toda nanjo so bili pripravljeni, ker so predelali travmati?ne posledice prvega ropa.

Koliko ?asa potrebujejo žrtve, da razvijejo PTSM?

Za to, da se tako ali druga?e odzovemo na travmati?no doživetje, potrebujemo zgolj nekaj trenutkov. Od teh nekaj trenutkov je nato odvisno naše prihodnje življenje. Naj povem še to, da ni nujno, da smo mi sami neposredno ogroženi – lahko zgolj opazujemo, kako so ogroženi drugi. Poznam kar veliko ljudi, ki so 11. septembra zgolj opazovali dogajanje, in vendar so bili zaradi tega dogodka hudo travmatizirani, zlasti tisti, ki so videli ljudi, kako ska?ejo z oken stolpnic. Ampak, kot re?eno, bolj ko je ogroženost neposredna in doživetje silovito, ve?ja je verjetnost, da bo nekdo razvil PTSM.

Rekli ste, da je lahko za nekoga travmatizirajo?e že zgolj opazovanje hudega dogodka, ?etudi ga osebno ne zadeva. 11. september je bil posnet z vseh zornih kotov, predvajale so ga vse svetovne televizije, opazovali so ga milijoni ljudi. Ali je 11. september 2001 torej dan, ko je bil travmatiziran ves svet?

Da, na neki na?in res. Mislim, da vsakodnevno predvajanje grozljivih podob v medijih ni najbolj konstruktivno po?etje. Zelo veliko ljudi je bilo v preteklosti že travmatiziranih, podobe trpljenja, ki jih gledajo na televiziji, pa delujejo kot sprožilec za njihove lastne travme.

Nam lahko razložite, kakšen je vaš psihoterapevtski pristop do zdravljenja tako razli?nih travm?

Metoda se imenuje EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing), desenzitizacija in ponovna predelava z o?esnim gibanjem. Leta 1987 jo je razvila že omenjena Francine Shapiro, prva študija pa je bila objavljena dve leti kasneje. Vsaj dvajset raziskav je odtlej pokazalo, da je ta metoda zdravljenja travm uspešna. Osnova zdravljenja je bilateralna stimulacija o?i oziroma zvo?na stimulacija obeh ušes ali pa dotikanje na dveh razli?nih to?kah na telesu.

Ne vemo natan?no, zakaj deluje, vendar vrsta raziskav kaže, da premikanje o?i po metodi EMDR lahko vodi v sprostitev, v zmanjševanje psihološke in fiziološke vzburjenosti. Premikanje o?i obenem stimulira boljši dostop do spominov. Teorija predvideva, da morebitni podobni mehanizmi potekajo v fazi REM (rapid eye movement) med spanjem, ko sanjamo. Pojavi se pove?ana komunikacija med razli?nimi deli možganov, ki vodi do spominskega zapisa o travmatskih doživetjih; vzpostavi se povezava med zavestjo in informacijami o travmatskih doživetjih. Te informacije pa so, kot sem pojasnil, "zamrznjene" v možganih, zato oseba, ki je, na primer, doživela bližnje sre?anje s smrtjo, tudi kasneje, ko se na?elno že zaveda, da je preživela in da je na varnem, ?uti, da je nekaj narobe, in se boji smrti. Vsakokrat, ko se pojavi sprožilni dejavnik, se vrne strah. Metoda vsebuje tudi mehanizme za zmanjševanje fiziološke vzburjenosti, za upravljanje ob?utkov in doseganje sposobnosti, da se s temi ob?utki soo?imo in jih ne odrivamo. Ko pacient to doseže, je metoda EMDR lahko zelo u?inkovita. Pri ve? kot 77 odstotkih oseb, ki so travmati?en dogodek doživele hipno in niso bile ogrožene daljši ?as, se zdravstveno stanje izboljša že po treh do šestih obravnavah. ?e pa je bilo travmati?no obdobje daljše, bo daljše tudi stabilizacijsko obdobje pred uporabo EMDR. Te priprave se razlikujejo glede na tip travmatskih doživetij, druga?ne so za žrtve mu?enja ali za zdravljenje vojnih veteranov.

Je pomembno, kako kmalu se za?ne zdravljenje?

Posredovati poskušamo takoj. Po dogodku ljudje potrebujejo psihološko prvo pomo?, ne terapije. Morda so v šoku, lahko so obnemeli, ?ustveni odziv se sprva sploh še ne pojavi. Seveda pri tem spoštujemo njihove osebne sposobnosti spopadanja s stresom, vendar je dobro, ?e smo prisotni. Nadziramo njihovo ponovno snidenje z družino, prijatelji, poskrbimo za to, da se po?utijo varne. ?ustveni odziv pa se pojavi kasneje, morda šele ?ez mesec ali dva. Osebo zajame ob?utek nemo?i in ranljivosti. To lahko traja leto dni ali celo ve?. Takrat šele nastopi ?as za psihoterapijo.

Kaj lahko travmatizirana oseba sama stori za to, da bi se pozdravila?

O travmati?ni izkušnji je dobro govoriti z ljudmi, ki jim zaupate. Okolica pa mora biti potrpežljiva: družina in prijatelji lahko žrtvi ves ?as dopovedujejo, da je nevarnost mimo in da mora nanjo pozabiti, travmatizirana oseba pa tega ne zmore, in to moramo razumeti. ?e žrtev no?e govoriti o svoji stiski, je ne smemo siliti. Ponuditi ji moramo vzdušje, v katerem se bo po?utila varno.

Poznamo tudi metode, kako se stabilizirati, se spopasti z no?nimi morami, z nenadnimi neprijetnimi spomini. Trenutno se ukvarjam z moškim, ki je doživel nekaj tako grozljivega, da se o tem ne more pogovarjati. Zato govoriva o sproš?anju, o spopadanju s simptomi. Spregovoril bo, ko bo pripravljen. Pomaga ukvarjanje s športom, saj oseba pridobi boljši ob?utek kontrole, izboljša se biokemi?no stanje telesa, ublaži se depresija in izboljša spanec. S tem moškim govoriva o športni vadbi, o zdravi prehrani, o izogibanju drogam in alkoholu. Pomembno je tudi vzdrževanje zdravih ritualov, kot so konji?ki in družabno življenje. Poleg tega se lahko vsakdo sam pou?i o tem, kaj pomeni potravmatska stresna motnja in kako se z njo spopasti. Internet je pri tem lahko zelo dober vir informacij.

Ali razlikujete med hujšim in blažjim trpljenjem glede na to, kakšno vrsto travmati?ne izkušnje so žrtve doživele? So vojni ujetniki bolj travmatizirani kot žrtve posilstev ali velja obratno?

V vsakem primeru je takšna izkušnja huda, vendar vemo, da je reakcija hujša, ?e je žrtev dlje izpostavljena terorju.

Je kdaj za zdravljenje prepozno? Lahko to na primer razložite na primeru veteranov vietnamske vojne, pri katerih se je razvil (po)vietnamski sindrom?

To so ljudje s kroni?no potravmatsko stresno motnjo. Na razvoj takšne motnje najbolj vpliva dolgotrajna izpostavljenost nevarnostim, vendar pa tudi osebna zgodovina. ?e je nekdo že v otroštvu doživel travmo, ?e je doživljal zlorabe, je lahko kasneje bolj dovzeten za travmati?na doživetja. V vojni bo bolj ranljiv. Za njihovo zdravljenje poznamo metode, vendar niso u?inkovite za vsakogar.

S kakšno metodo psihološko trenirate policiste ali strokovnjake za razstreliva, za katere je že vnaprej znano, da bodo doživeli nekaj travmati?nega?

Zanje smo razvili posebne programe, s katerimi jih u?imo, kako reagirati po dolo?enem vzorcu.

Vendar se policist najbrž obnaša razli?no, ko zgolj trenira streljanje ali ko je njegovo življenje v resnici ogroženo.

Tudi stres in travmati?na doživetja se da trenirati. U?imo jih na podlagi resni?nih izkušenj tistih, ki so takšne stvari res doživeli. Povemo jim, kakšne so obi?ajne reakcije na neobi?ajne dogodke, nau?ijo se jih prepoznati kot sebi lastne, ?etudi se jim zdijo nenavadne. Povemo jim tudi, kje poiskati pomo? in kako pomagati drugemu. V ZDA mo?no spodbujamo policiste, ki so doživeli travmati?ne izkušnje, da poskušajo pomagati kolegom, ki so bili prav tako travmatizirani.

Bi lahko ob misli na ubitega de?ka v Gr?iji rekli, da bi policija v domnevni samoobrambi ubila manj ljudi, ?e bi bili policisti bolje pripravljeni na travmati?ne dogodke?

Res je, da policisti kdaj prehitijo dogodke, vendar je tudi res, da jih kdaj zamudijo in zato izgubijo življenje. Preventivno izobraževanje je pomembno v obeh primerih.