Travmati?na doživetja v možganih zamrznejo

Je pomo?i potrebna tudi družina žrtve, ?etudi ni bila neposredno prizadeta? Se travma prenaša na druge ljudi?

Absolutno! Dovolj je ena oseba, ki je travmatizirana, pa se to razširi na vso družino. ?e policist strelja ali je ustreljen, lahko sam morebiti to celo dobro prenese, vendar se lahko strah preseli na družinske ?lane. Skoraj bi izgubili sorodnika.

Izguba bližnjega je zelo stresna, žalovanje pa je dolgotrajno. Kako ga zdravite?

Žalovanje, s katerim imam zelo veliko dela, je proces, s katerim premostimo izgubo. Temu se ne moremo izogniti. V terapevtskem procesu se lahko torej ukvarjamo le z morebitnimi ovirami, ki ovirajo žalovanje. Takšna ovira je lahko na primer travma. O ljubljenih osebah, ki smo jih izgubili, moramo veliko razmišljati, negovati moramo spomine. ?e pa smo koga izgubili v groznih okoliš?inah, se temu spominu izogibamo. To moramo prepre?iti. Pomembno je tudi, da se nau?imo po izgubi ponovno vzpostaviti odnos do sebe in do sveta, ki se je zaradi smrti korenito spremenil.

To velja za individualno žalovanje. Kako pa se lotiti množi?nih žalovanj, kakršna so nastopila po bombnem napadu v Oklahomi, po 11. septembru ali po pomoru v Wacu v Teksasu, s katerimi ste se ukvarjali? Kaj se je zgodilo z družbo v Bosni in Hercegovini, ki je ujeta v množi?no žalovanje?

Takšne kolektivne travme prizadenejo celotne skupnosti. Izgubijo se družbene povezave in družbene institucije. V takšnih primerih je treba zagotoviti psihosocialno pomo?, ki se za?ne z izobraževanjem u?iteljev in s programi v šolah. Vzdrževati je treba tudi spomenike, ki družbo spominjajo na izgubo. Gre za zdravilne družbene rituale.

Imate v ZDA zaradi teh spoznanj ob vojni v Iraku zdaj kaj manj težav, kot ste jih imeli po vojni v Vietnamu?

Težav ni manj, boljša pa je pomo? in ve?je je razumevanje. Naša družba se morda ne strinja z vojno, vendar bolj spoštuje težave vojakov. Ti se domov vra?ajo s travmami, z depresijo, vendar smo se teh lekcij že nau?ili. Vojna v Vietnamu je bila odlo?ilna za zavedanje o travmi vojakov. Potravmatske stresne motnje so sem, kot re?eno, kot teoretski koncept pojavile šele v osemdesetih letih.

Kaj se je potemtakem dogajalo po drugi svetovni vojni?

Tudi takrat so obstajale te motnje, vendar so ji strokovnjaki posve?ali manj pozornosti..

Se je Evropa po drugi svetovni vojni zdravila druga?e kot ZDA?

Vojne v celinskem delu ZDA sploh ni bilo, za Evropo pa lahko re?em zgolj to, da so dolo?ene družbene skupine doživele mnogo ve?je travme od drugih. V nekaterih državah je minila celotna generacija, preden so bili prepoznani travmati?ni u?inki vojne. Še nekaj generacij pa mora miniti, da bi se družba pozdravila.

V katerih državah?

Ne bom jih poimenoval, vendar nisem mislil na Slovenijo.

Ste imeli v mislih judovsko skupnost in judovsko državo?

Ne. Gre za države v Evropi, iz katerih terapevti poro?ajo o tem, da je travma postala prepoznavna šele v kasnejših generacijah. Zanimivo je, da te države niso bile na strani žrtev, ampak agresorjev. Kdor izgubi vojno, bo doživel kolektivno travmo. Prav tako vemo, da je v vašem delu sveta nakopi?enega veliko sovraštva. Poglejte, kaj se dogaja na obmo?ju Kosova, Srbije, Makedonije.

Tudi dobri sosedje lahko postanejo sovražniki. Vendar je na nekaterih obmo?jih, denimo v Bosni, sovraštvo obstajalo že v prejšnjih generacijah in je bilo v vmesnem ?asu zgolj utišano. Nikoli pa ni bilo zdravljeno.

Torej smo imeli opraviti z medgeneracijsko travmo. Kot vemo, se lahko travma prenaša iz generacije v generacijo. Potrjeno je na primer, da doživljajo otroci žrtev holokavsta sekundarno travmatizacijo. Enako se dogaja otrokom vietnamskih veteranov in veteranov druge svetovne vojne v Evropi. Otroci od generacije staršev prevzemajo vrednote in odnos do sveta. To povzro?a travmo na ravni celotne družbe. Nekateri strokovnjaki zato ugotavljajo, da ne bo miru, dokler ne bodo ozdravljene travme.

Sta strah in sovraštvo prav tako simptoma potravmatskih stresnih motenj?

Seveda, prav tako tudi jeza in nasilje, predvsem ko se združita z ob?utkom nemo?i in ranljivosti.

Lahko po travmati?nem dogodku ljudje kdaj zaživijo normalno življenje?

Lahko, ?e najdejo "novo normalnost".

So te sposobnosti boljše pri ženskah, ki so bolj odprte in lažje govorijo o svojih težavah?

To drži do neke mere, vendar je tudi res, da potravmatsko stresno motnjo razvije dvakrat ve? žensk kot moških. Raziskave kažejo, da je to mo?no povezano z odnosom do nasilja. Ko je del travmati?nega doživetja tudi nasilje, PTSM razvije 12 odstotkov žensk in 6 odstotkov moških, ko ne gre za nasilje, pa so rezultati izena?eni. Teoreti?no je možno, da imajo moški boljšo genetsko zasnovo za spopadanje z nasiljem.

Torej je vendarle res, da smo ženske bolj ob?utljive in ranljive?!

(smeh) Da, vendar so ženske bolj odprte za terapevtsko pomo? in lažje govorijo o svojih hudih doživetjih.

Tekst: Ranka Ivelja, Uroš Škerl Kramberger

Izvirni ?lanek objavljen v prilogi Dnevnikov objektiv   10.1.2009.
Besedilo in slike so last ?asnika Dnevnik in avtorjev.