Zdravnik proti stresu in izgorevanju
I. Uvod
Izraz izgorevanje (burnout) je prvi uvedel psiholog Freudenberger leta 1974, ko je raziskoval duševne težave pri osebju agencije za socialno delo (?ebašek-Travnik, 1998). Do izgorelosti pride takrat, ko je posameznik postavljen pred zahteve, ki presegajo njegove sposobnosti, energijo ali mo?. Christine Maslach, pionirka raziskav na tem podro?ju, definira burnout kot sindrom telesne in duševne iz?rpanosti, ki zajema negativne predstave o sebi, negativen odnos do dela, izgubo ob?utka zaskrbljenosti in izostajanje ?ustev do klientov. Cherniss v svoji definiciji burnout opisuje kot tesnobo, napetost in ?ustveno iz?rpanost, vse pa je posledica obremenitev na delovnem mestu. Lee in Ashforth uporabljata izraz psihološki burnout, za katerega so zna?ilni trije sestavni deli: ?ustvena iz?rpanost, depersonalizacija (v smislu negativnega odnosa do klientov) in nezadovoljstvo oziroma negativen odnos do dela, ter s tem povezani slabši rezultati dela.
Burnout je diametralno nasproten ob?utku lastne u?inkovitosti, ki je pogojen s pristojnostjo, samoocenjevanjem in objektivnimi rezultati dela. Delovni pogoji, ki omejujejo avtonomijo in avtoriteto, onemogo?ajo povratno informacijo o opravljenih nalogah. Körkel (1989) pa ugotavlja, da niti izraz, niti koncept burnouta nista natan?no in enopomensko opredeljena, zato bodo potrebne še dodatne raziskave o tem pojavu.
Kaj se dogaja z zdravnikom, ki nenadoma ali po?asi izgublja energijo, željo po dosegu svojih ciljev in idealizem v zvezi s svojim poklicem?
Kaj se je zgodilo z mladim zdravnikom, ki je bil poln navdušenja, delovne energije in poleta, z visokimi pri?akovanji do svojega dela in si je izredno želel pomagati svojim bolnikom?
Iz prvega, t.i. "entuziasti?nega" obdobja, je prišel v obdobje "stagnacije" (Aguilera & Messick, 1986), kjer za?enja opažati dolge ure dela, slabo pla?o, nujnost nenehnega izobraževanja, moti ga, da je njegovo delo in delo kolegov tako težko oceniti, oz. se za neuspešno zdravljenje bolnikov ?uti krivega. Dela sicer še dobro, pravega zadovoljstva pa ne ob?uti ve?.
V tretjem obdobju – obdobju "frustracije" naenkrat za?ne opažati, da tistega, kar si je želel kot študent medicine in mlad zdravnik, ni. Pogosto se po?uti nemo?nega, da bi spremenil zdravstveni sistem, spodbudil bolnike, spremenil podrejene ali nadrejene. Opaža, da ne more izpolniti vseh bolnikovih pri?akovanj in zahtev njihovih svojcev. Vedno znova se soo?a z dejstvom, da kljub njegovemu znanju, izkušnjam in prizadevanjem bolezen napreduje. Vedno znova dvomi, ali je naredil vse, kar je potrebno. V delovni skupini za?uti težave, ki se mu zdijo težko rešljive. Lahko postaja površen, se izmika nekaterim vrstam dela, jezi ga pretirana administracija in ?uti, da ga vse bolj obhajajo ob?utki brezperspektivnosti in nemotiviranosti.
To je krizni trenutek, v katerem sta možni obe poti: zdravnik bodisi aktivira dodatno energijo in za?enja spreminjati nekatere mote?e stvari v okolju, druge pa poskuša sprejemati ter kon?no postaja bolj zadovoljen in bolj ustvarjalen, ali pa gre po negativni poti in vse bolj polzi v najtežjo fazo izgorevanja. To obi?ajno imenujemo "apatija", saj žrtve delo ne zanima ve?, v službo hodi po inerciji in zaradi lastne socialne varnosti, skrbi za svoje osnovne potrebe, najpomembnejše mu je lastno po?utje, za bolnike se zanima malo ali ni?, svoje obveznosti prelaga v nedogled ali na podrejene, delo ga dolgo?asi in obremenjuje. Ta faza lahko traja vse do upokojitve, brez pomo?i jo posameznik težko premaga.
?e pomo?i ne dobi ne on sam, ne delovna skupina, v kateri dela, preide v obdobje "brezupa", ko svoje ob?utke skriva, jih v strahu, da bi u?inkoval neprofesionalno, celo zanika (javno in sam sebi), obenem pa mo?no nadzira svoja ?ustva, kar je zelo naporno in dolgoro?no izrazito neugodno.
Pogosto potrebuje pomo? od zunaj – supervizor ali konzultant sta nujno potrebna.
Prav vsa obdobja izgorevanja so za zdravnika (pa tudi drugo medicinsko osebje) zelo nevarna za zlorabo psihotropnih substanc in/ali razvijanje depresivnega razpoloženja s suicidalnimi mislimi.
II. Znaki izgorevanja
Duševni znaki izgorevanja:
• Izguba navdušenja, pripravljenosti za sodelovanje, empatije in ob?utka odgovornosti;
• Pojav odpora oziroma nerazpoloženosti in ravnodušnosti do sodelavcev;
• Dvom vase, negativna naravnanost do sebe, dela, ustanove, družbe in življenja nasploh;
• ?ustvene težave: razdražljivost, agresivnost, nezadovoljstvo, nervoznost;
• Utrujenost, iz?rpanost, izguba veselja in zanimanja – vse do hude depresije.
Telesni znaki izgorevanja:
• Motnje spanja, apetita, zve?ana ob?utljivost za bolezni, psihosomatske bolezni.
III. Dejavniki tveganja
Med dejavnike tveganja lahko štejemo vse tiste zahteve in pritiske na zdravnike, ki v zdravniku pove?ujejo ob?utek, da ne?esa ne zmore.
V nadaljevanju poskušamo opozoriti na nekatere neugodne dejavnike, ki se pogosto pojavljajo pri delu zdravnika in pove?ujejo nevarnost izgorevanja:
• intrinzi?ne, nau?ene in sprejete vrednote zdravnika – odgovornost za zdravje in bolezen – ?e bolnik ne ozdravi ali umre, se zdravnik po?uti neuspešnega (ta ob?utek se utrjuje že med študijem), ?eprav se racionalno zaveda realnih omejitev;
• nelagodje ali strah pred iskanjem pomo?i in konzultacij; v hierarhi?ni strukturi se mlad zdravnik ne upa vprašati, starejši zdravnik ohranja status vsevednosti in ne sme vprašati za nasvet;
• lasten ob?utek omnipotentnosti ("zdravnik je bog, ki odlo?a o življenju in smrti");
• razli?na pri?akovanja (in projekcije) do zdravnika: pri?akovanja pacientov, pacientove družine in socialnega okolja;
• dejavniki okolja:
– kje zdravnik dela (setting): klinika, bolnišnica, ambulanta, zasebnik;
– širše, fizi?no okolje: mesto, podeželje;
– družbeno okolje.
Poleg naštetih dejavnikov tveganja moramo upoštevati tudi tiste osebnostne lastnosti zdravnika, njegove vrednote, izkušnje in temperament, ki v povezavi z nekaterimi osebnostnimi lastnostmi bolnika lahko pospešijo ob?utek izgorelosti. Sem sodijo vse lastnosti posameznika, ki jih ob?asno ali pogosto za?uti kot breme ali oviro pri delu z bolniki in s sodelavci (npr. pretirana avtoritativnost – pogosti konflikti, pretirana ustrežljivost – ob?utek izkoriš?anosti; pretiran ob?utek odgovornosti – zvišana raven tesnobnosti itd.).
IV. Neugodne obvladovalne strategije
Kadar zdravnik ne zmore objektivnih ali subjektivnih pritiskov svojega dela, se lahko razvijejo neugodni, v?asih celo škodljivi vedenjski vzorci:
• resignacija,
• distanca do pacientov,
• distanca do osebja,
• izogibanje delu,
• ?rni humor,
• prevelika bližina, razdajanje,
• zatekanje v nadomestne aktivnosti (nepotrebno pove?anje števila preiskav, zdravila, prepogosto naro?anje),
• veliko delovnih ur,
• nadomestne zadovoljitve (hrana, alkohol, zdravila),
• agresiven položaj,
• pretirano skupinsko ali pretirano solisti?no delo,
• nespoštljiv odnos do podrejenih (redkeje nadrejenih),
• zatekanje v bolezen,
• depresivnost (samomorilne misli).
Dodaj odgovor