Zdravnik proti stresu in izgorevanju

V. Zaš?itni dejavniki
Vsak posameznik v procesu odraš?anja in osebnostnega oblikovanja razvije zaš?itne mehanizme, ki mu pomagajo v vsakdanjem življenju. Glede na zna?ilnosti dela, ki ga opravlja, si kasneje pomaga tudi z zaš?itnimi dejavniki, ki omogo?ajo pravilno strokovno delo in ga varujejo pred izgorelostjo.

Pri zdravniškem poklicu so priporo?ljivi naslednji zaš?itni dejavniki:
•    razumevanje, priznavanje in sprejemanje svojih ob?utkov, poznavanje sebe in svojih reakcij,
•    sprejemanje objektivnih (in subjektivnih) meja,
•    konzultacije, supervizije, skupinski sestanki,
•    sprejemajo?e in razumevajo?e vzdušje v delovnem okolju,
•    možnost ventilacije oz. razelektritve napetosti med sodelavci (vklju?uje tudi ?as za klepet),
•    priznanje podrejenim,
•    priznanje nadrejenih,
•    ob?utljivost za sodelavce v delovni skupini,
•    ob?utek varnosti in sprejetosti,
•    razvijanje lojalnosti do ustanove, dela, sodelavcev, stanu,
•    zadovoljujo?e osebno življenje.

VI. Dve zgodbi

A
Ko sem se za?ela zdraviti, sem mislila, da sem pila tudi zaradi naporne službe. Ta mi je vzela ogromno ?asa in me odtegnila družini. Odsotnosti zaradi dežurstev so se doma nekako privadili in si organizirali življenje brez mene. Ko pa sem po dežurstvu vsa utrujena prišla domov in bila v mislih še vedno pri bolnikih, s katerimi sem se ukvarjala pono?i, so to težko prenašali. O?itali so mi, da jih zanemarjam, da mi služba pomeni ve? kot dom in podobno. Nih?e ni bil pripravljen razumeti mojih težav. Raje so se umikali, mož je šel s prijatelji na tenis, otroci pa so iskali opravke zunaj doma. Ostajala sem sama, utrujena, nih?e me ni razumel. Povsem naklju?no sem ugotovila, da mi alkohol lahko prežene te ob?utke. Tako sem po prihodu domov popila kozarec vina (to naj bi mi tudi sicer koristilo, sem razmišljala takrat). Kmalu en kozarec ni bil dovolj, toleranca je zrasla v nekaj mesecih. Pila nisem samo po dežurstvih, ampak tudi po obi?ajnem delovnem dnevu. Mož in otroci so me za?eli zbadati, opozarjati, pa tudi prositi, da neham piti. Potem sem se nekaj ?asa mu?ila z abstinenco, nato pa za?ela piti skrivaj. Po?utila sem se še bolj osamljeno, osamljenosti so se pridružili še ob?utki krivde. Nekako v tem obdobju me je poklicala kolegica, sodelavka, na "osebni pogovor". Povedala mi je, da ve za moje težave in da mi je pripravljena pomagati, ?e se odlo?im za zdravljenje. V njenih besedah ni bilo nobene grožnje, ne obsojanja, lahko sem ?utila, da je iskrena in odlo?na. Prišel je trenutek, ki sem si ga tako želela, a se ga tudi neskon?no bala. Odlo?ila sem se, da sprejmem njeno pomo?. Skupaj sva poklicali psihiatra, ki zdravi bolezni odvisnosti.

Zdaj, po ve? kot letu abstinence od alkohola, bi težko našla povezavo med svojim delom (obremenitvami) in pitjem. Delam brez težav, svoje delo imam rada. Rada imam tudi svojo družino, ki mi je pomagala pri zdravljenju. To nas je spet zbližalo, šli smo skozi težke ?ase. Poskušajo me razumeti, mi prisluhniti tudi, kadar sem utrujena in te?na. Ugotovila sem, da sem tudi jaz bežala od doma v službo, kjer sem bila cenjena in spoštovana. V dogovoru z vodjo službe sem zmanjšala število dežurstev, zlasti med prazniki ostajam v krogu družine, ?e se le da. Vem, da sem v ?asu pitja veliko zamudila. Vem tudi, da so se moje težave za?ele doma, v odnosu z možem (ki ni zdravnik), naporno in odgovorno delo pa jih je nekako preglasilo. Predanost poklicu je takrat bila zame ve?ja vrednota kot gospodinjenje in ukvarjanje z moževimi težavami. Nisem znala uskladiti zahtev poklica, ki sem ga dolgo tudi sama idealizirala in potreb svojih bližnjih. In na sebe sploh nisem zmogla pomisliti. Druga?no življenje, ki ga je meni in moji družini prineslo zdravljenje, je naporno za vse nas. V?asih še pomislim na bližnjico do sprostitve, ki sem jo uporabljala kar nekaj let. Alkohol mi še vedno pomeni neko hrepenenje, ampak zdaj vem, da za svoje pitje ne morem obtoževati službe, ?eprav sem prepri?ana, da bi v kakšnem drugem poklicu lažje našla pravo pot med obveznostmi do službe in do družine.

B
Že kot študent sem se rad udeleževal zabav, kjer sem se lahko napil. To so bile priložnosti, ko sem si lahko oddahnil od napornega študija in študentskega dela, s katerim sem se preživljal. Prva leta službovanja nisem nikoli pil, preden sem šel na delo, le v?asih smo s kolegi po službi zavili na pogovor ob pitju. Po opravljeni specializaciji pa sem prevzel ve? dela in ve? odgovornosti. Pri delu sem užival in se razdajal pacientom, potem pa sem si ob?asno privoš?il kakšno pivo – tako za sprostitev. Kasneje sem se zalotil pri tem, kako sem že med delom razmišljal o tistem pivu in ob?utku sproš?enosti, ki ga povzro?a. Ko sem bil posebno obremenjen, na primer med dežurstvi, se nisem mogel premagati. Potreboval sem sprostitev, prekinitev stalne napetosti, zato sem popil tisto pivo že kar med službo. Moral sem se znebiti tistega strahu in stresa, ki je na trenutke postajal nevzdržen. Nekaj ?asa sem lahko nadziral koli?ine popitega alkohola. To je bila povsem moja, intimna stvar. Ko mi je nadzor ušel iz rok, sem bil že odvisen. Pojavile so se opazke s strani osebja, a sem jih preslišal ali utišal z drobnimi uslugami. V tistem ?asu so se pojavile tudi prve telesne težave, ki sem jih ignoriral. V ?asu dopusta, v krogu družine in dale? od službe, sploh nisem ?util potrebe po alkoholu. Ker sem z lahkoto abstiniral, sem ženo prepri?al, da pri meni ne gre za odvisnost, in na njeno željo obljubil, da ne bom ve? pil. A obljube nisem dolgo držal. Prvi naporni dnevi v službi so me soo?ili z realnostjo in zdaj vem, da bom moral spremeniti svoj odnos do alkohola.

VII. Misli in dileme namesto zaklju?ka ali kako bolje obvladati stresne položaje in zmanjšati nevarnost izgorevanja?
Zdi se, da splošnega odgovora na to vprašanje ni, vsak posameznik si mora poiskati svojega – pa? glede na svojo osebnost, ambicije, potrebe, izkušnje – v skladu torej s samim seboj. Vsak bralec bo o možnih spremembah v sebi in okolju najlažje in najbolj u?inkovito razmišljal na individualni in zato povsem subjektivni ravni. Zaš?ita pred stresom in izgorevanjem pa je možna na ravni posameznika, ustanove ali celotnega širšega sistema.

1.    Razmišljanja in ukrepi na ravni posameznika:

• ?im boljša izraba prostega ?asa;

• Dekompresijska rutina – ?as za prehod iz vloge strokovnjaka v vlogo partnerja, starša, prijatelja…
• Doma nisem (ne morem, no?em biti) strokovnjak (prijatelji, svojci, sosedje naj si poiš?ejo drugega zdravnika);

•  Izven službe druženje z ljudmi drugih profilov (posebnosti zakonov oz. partnerstev "znotraj" medicine, pri katerih je nevarnost, da se partnerja ne moreta izogniti nadaljevanju strokovnih pogovorov);
•  Najti svojo mero, kdaj, koliko in kako se ukvarjati s stroko izven delovnega ?asa; kako uskladiti in zadovoljiti potrebo po znanju, ambicijah, po denarju, kako ustre?i pri?akovanjem mikro in makro socialnega okolja;

• Zaznati in prepoznati svoje potrebe izven strokovno-poklicnega podro?ja;

• Opaziti in zaš?ititi svoje ?ustvene, telesne, strokovne meje; vedeti, katero, koliko in zakaj prevzemati delo namesto drugih;

• Vzpostaviti ustrezne odnose s sodelavci, bolniki, njihovimi svojci (ne preblizu in preve? doma?e, niti predale? in odmaknjeno);

2.    Razmišljanja na ravni ustanove:

•  Ustvariti tisto vrsto odnosov (zaš?itna hierarhija), ki omogo?ijo, da po stažu mlajši kolegi razbremenijo starejše in da obenem starejši mlajšim zagotovijo kontinuiteto in ob?utek varnosti;

•  Zmanjšati dejavnike slabe organizacije, togega in neuspešnega vodenja, kolikor se da, saj vse to onemogo?a posamezniku, da bi razvil svoje možnosti;

• Zagotoviti, da ustanova ne prelaga težav, ki jih ne reši ali jim ni kos, na ramena posameznika.

• Zagotoviti, da zahteva po veliki storilnosti zdravnika ne gre na ra?un slabe kakovosti, zmanjšanja strokovnih in organizacijskih skupinskih sestankov in se kot bumerang ne vrne v obliki posameznikove izgorelosti.    

3.    Razmišljanja na ravni sistema:  

• Vpliv na zdravstveno politiko, ki lahko oteži ali olajša poklicno delo tudi posameznemu zdravniku.

Namesto zaklju?ka
Naša razmišljanja niso bila usmerjena v dokon?ne odgovore, pa? pa smo raje zastavili dileme, ob katerih bo morda vsak od bralcev pomislil na svoj položaj, svoj primer, svoje posebne težave in možne spremembe ob njih. Tako bo morda zmanjšal nevarnost izgorevanja ali jo pravo?asno prepre?il.

 

Avtorji: Onja Grad, Zdenka ?ebašek Travnik, Mojca Mo?nik Bu?ar, Borut Mila?

Literatura:
Aguilera D.C., Messick J.M. Crisis Intervention. St Louis, Toronto, Princeton. C.V. Mosby Co., 1986:235-241.

?ebašek Travnik Z. Nekatere zna?ilnosti procesa izgorevanja pri terapevtih, ki zdravijo bolezni odvisnosti. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, 1998: 5-133.

Körkel J, Back R, Gehring U- Das Bewältigungsverhalten von Suchtherapeuten nach einem Rückfall ihres Klienten. In: Watzl A, Cohen R (eds). Rückfallprofilaxe. Berlin: Springer Verlag, 1989: 21-25.

Vir: http://www.mf.uni-lj.si/isis/isis99-05/html/grad46.html#1
Avtorske pravice: ISIS 1999