Destigmatizacija duševnih motenj

dr. Jurij Bon
Psihiatri?na bolnišnica Begunje

Ljudi, ki zbolijo za razli?nimi duševnimi motnjami, spremlja stigma že vso ?loveško zgodovino. Odnos družbe do njih je bil skozi obdobja razli?en, vedno pa bolj ali manj odklonilen. V moderni družbi je stigmatizacija vseh druga?nih ljudi, ne le duševnih bolnikov, v vsakdanjem pogovoru ?edalje bolj nesprejemljiva, vendar se seli na bolj prikrite ravni in verjetno celo naraš?a. V zadnjih desetletjih lahko v svetu opažamo porast števila gibanj in društev bolnikov, ki se skušajo z združevanjem bolj odlo?no upreti stigmatizaciji in poskrbeti za upoštevanje svojih pravic in sprejemanje njihovih posebnosti v družbi.

Vzporedno s tem so vedno bolj aktivne tudi zdravstvene, socialne in nevladne organizacije, ki izvajajo razli?ne programe destigmatizacije. Nekatere države imajo zdaj na podro?ju duševnega zdravja sprejete nacionalne programe destigmatizacije in aktivno spodbujajo prizadete posameznike, da pristopijo k prizadevanjem za spremembo svojega položaja.

V prispevku bom stigmo, ki spremlja bolnike, skušal prikazati iz njihove lastne perspektive, kar mi omogo?ajo pri?evanja bolnikov, ki so bila zbrana v omenjenih tujih nacionalnih programih.

Kaj je stigma? Beseda sama danes pomeni znamenje sramote. Torej nekaj, kar ozna?uje ?loveka, da je zaradi dolo?ene svoje lastnosti druga?en, slabši od drugih in zato vreden zani?evanja in izrinjanja iz centra družbenega dogajanja. Pomen besede izvira iz daljnje preteklosti, ko so oblastniki sužnjem in kriminalcem v kožo vžigali znamenja, da so jih tako ozna?ili in napravili prepoznavne drugim ljudem. V srednjem veku je stigma pomenila tudi telesne posebnosti, znamenja tistih žensk, ki so jih obtožili ?arovništva.

Stigmo danes razumemo kot produkt družbenega ozna?evanja in ne kot realno lastnost prizadetega posameznika. Predstavlja eno najve?jih ovir, s katero se sre?ujejo duševni bolniki in tisti, ki jim želijo pomagati. Spremljajo jo ob?utki krivde in sramu, ali pa popolno zanikanje težav, zaradi katerih ljudje težko iš?ejo pomo?, ali pa sploh težko sprejmejo razlago, da so njihovi simptomi in težave posledica duševne motnje.

Stigma v povezavi z duševno motnjo je glede na raziskave najve?ja ovira pri poskusih izboljševanja kakovosti življenja bolnikov in njihovih družin. Stigma dokazano vpliva na to, da družba daje razli?nim programom za duševno zdravje manjšo prioriteto kot programom za telesne bolezni. Strokovnjake manj zanima delo na tem podro?ju. Bolniki imajo ve? težav pri iskanju službe in bivališ?a, oni in njihove družine se pogosteje socialno izolirajo. Slabša je tudi skrb za telesno zdravje duševnih bolnikov.

Stigmatizacija duševnih motenj ima dolgo zgodovino, vendar se stigma v zadnjih dvesto letih v razvitih državah stopnjuje. Razlog za to je urbanizacija in industrializacija družbe, ki od posameznika zahteva ?edalje ve?jo stopnjo izobrazbe, kvalifikacij in prilagajanja v vseh zaposlitvenih sektorjih. Po drugi strani pa opažajo, da je stigmatizacija duševnih motenj prisotna tudi v drugih okoljih, na primer v podeželskih in v državah v razvoju. Prisotna je torej univerzalno in se še krepi.

Duševne motnje so bile v zgodovini razli?no stigmatizirane. V antiki so duševne bolnike v družbi še deloma dojemali kot svete, kot sposobne zaznavati in posredovati neke bolj temeljne, religiozne, obi?ajnim ljudem težje dostopne resnice. Srednji vek jih je za?el nato izrazito stigmatizirati. V obdobju razsvetljenstva, ki je sledilo srednjemu veku, so poskusi razlage vedenja posameznikov kot posledice duševne motnje v bistvu pomenili nekaj pozitivnega, ker so na primer pomagali razbremeniti ženske obtožb, da so ?arovnice. Pomagali so tudi razložiti primere samomorov, ki jih je družba takrat obravnavala kot zlo?ine. Duševne motnje pa so kmalu tudi same po sebi postale stigmatizirane, ker so pomenile odsotnost logi?nega razuma, ki je v tistem ?asu postal ena najbolj cenjenih vrednot. Takrat nekje se je za?ela institucionalizacija duševnih bolnikov, s katero je v kasnejših obdobjih povezan tudi razvoj psihiatrije. Psihiatrija je s svojim znanstvenim pristopom veliko pripomogla k obravnavi duševnih motenj, naredila pa je tudi dolo?eno škodo. S tem v zvezi je pomembno omeniti psihiatri?no diagnozo, ki je danes eden ve?jih virov nezadovoljstva in kritik, ki jih razli?na gibanja in organizacije namenjajo psihiatriji.

Diagnoza je temelj obravnave v medicini. Ko jo enkrat pravilno postavimo, je izredno dragocena, ker zdravnikom pomaga pri napovedovanju poteka bolezni in pri izbiri najbolj ustreznega zdravljenja. Je pa na žalost tudi eden od dejavnikov stigmatizacije bolnika in psihiatrizacije ekstremov ?loveškega vedenja. Njen negativni pomen lahko jasno opazimo v novejših trendih obravnave duševnih bolnikov. Bolniki sami in nemedicinske službe, ki jim pomagajo, se danes izogibajo tako diagnozam, kot tudi sami uporabi izraza bolnik in ga nadomeš?ajo z izrazi, kot so »uporabnik«, »klient« ali »oseba s težavami v duševnem zdravju«.

Vzroki za stigmatizacijo so sicer kompleksni. Izvirajo iz kulturno pogojenih odnosov do duševnih motenj in iz razli?nih predpostavk o njihovih vzrokih. Vedenje bolnikov je velikokrat lahko bizarno in nepredvidljivo, ob?asno celo nasilno. Lahko so preokupirani z raznimi nenavadnimi prepri?anji ali pa imajo motnje zaznav, kot so glasovi. Njihova ?ustva so lahko neskladna s situacijo. še bolj pomembno je, da so njihovi odzivi in pri?akovanja v socialnih situacijah lahko ?udni, tuji, zato se ostali ljudje ne zmorejo ve? identificirati z njimi ali razumeti, zakaj se vedejo na tak na?in. Ta nesposobnost vživljanja v ob?utke duševnega bolnika je tista bistvena osnova, ki sproži stigmatizacijo, dodatno pa jo pospeši tudi ob?utek tesnobe, ki ga ljudje doživljamo ob takih situacijah. Za našo samozavest je odlo?ilno, da se dojemamo kot racionalne osebe, ki se samostojno odlo?ajo in usmerjajo v življenju. Ko vidimo, da lahko ?lovek svojo racionalnost tudi izgubi, tako kot se to zgodi pri duševni motnji, se v nas vzbudi strah, ker se zavedamo, da se lahko podobno zgodi tudi nam.

Poleg strahu se obi?ajno pojavita tudi zani?evanje in omalovaževanje bolnika. Taka reakcija je dokaj normalna, ker psihološko zmanjšuje grožnjo izgube razuma, na katero nas opominja bolnik. Zato je v vsaki ?loveški kulturi prisotna jasna tendenca, da se postavi mejo med nami in njimi, med bolnimi in zdravimi. ?e namre? dopustimo možnost, da duševna motnja nejasno prehaja v zdravje, to pomeni, da tudi sami lahko neko? prestopimo to mejo. Vzpostavljanje meje je odgovorno tudi za to, da ve?inoma verjamemo, da je duševna bolezen doživljenjska in neozdravljiva, ?eprav so pri posameznih bolnikih lahko prisotna dolga ve?letna obdobja brez težav. Stereotipi o duševnih motnjah so v vsaki kulturi zelo trdovratni in se jih ne da preprosto spremeniti z racionalnimi argumenti. Pri njihovem spreminjanju še najbolj pomagajo lastne izkušnje in odnos z bolnikom. To je tudi eno najpomembnejših spoznanj v prizadevanjih za destigmatizacijo duševnih motenj – ni dovolj, da skušamo racionalno razložiti dejstva o duševnih motnjah, ljudi se morajo te vsebine tudi ?ustveno dotakniti.

V nadaljevanju si bomo ogledali rezultate angleške raziskave, ki je skušala opredeliti stopnje stigmatizacije razli?nih duševnih motenj. Morda bo pred prikazom rezultatov koristno, ?e skušate najprej sami odgovoriti na vprašalnik, ki so ga uporabljali v raziskavi.