Izganjanje zdravja

Spri?o velikega trga si je Nadjardian že mel roke – a potem niti on in njegovi ljudje niso dobili dovolj ljudi za preskuse in klini?ne študije. Socialna fobija je bila precej redkejša, kakor so bili najprej prepri?ani sodelavci podjetja, in so nato to dopovedali še javnosti. Zaušnica je razkrila težavo farmacevtske panoge, je priznal Nadjardian – namre? nagnjenost k pretiravanju. "?e seštejete vse statistike, bi moral imeti vsakdo od nas dvajset bolezni. Veliko stvari je popolnoma pretiranih."

V to zanko so se ujeli številni zdravniki. Hermann Füesl iz okrajne bolnišnice v Haaru je v strokovnem ?asopisu MMW potožil, da "težave z epidemiološko spornimi raziskavami spreminjajo v gigantske zadeve, da bi prizadetim pokazali, da so v dobri družbi". Zdravniki, še posebno specialisti, imajo boljši status, pridobijo vpliv in zaslužijo ve?, ?e odkrijejo novo medicinsko podro?je. Profesorji z nemških univerz samoumevno vstopajo v igro kot mnenjski voditelji za farmacevtsko industrijo. Ta pridružena gobezdala (po posmehljivem izrazu v stroki) vtaknejo v žep za predavanje ali nastop na tiskovni konferenci od 3000 do 4000 evrov ter delajo pogosto reklamo za ustrezne bolezni in izdelke, ki sodijo k njim.

"?e ne bi bilo bolezni, bi šle farmacevtske družbe na boben," pravi Carlos Sonnenschein, strokovnjak za hormone z bostonske univerze Tufts. Tragedija znanosti ti?i v tem, da so zdravniki pripravljeni prodajati svoje strokovno znanje in služiti interesom farmacevtskih podjetij.

Prav medicinska združenja pogosto tesno sodelujejo z industrijo. Martina Dören, profesorica zdravja žensk na neodvisni univerzi v Berlinu, kritizira: "Praviloma ne prav bogate strokovne organizacije, katerih obstoj je odvisen od prispevkov ?lanov, so se žal navadile, da kongresi ne morejo ve? obstajati brez precejšnje finan?ne podpore farmacevtskih podjetij."

Ve?ina podatkov o zdravju ljudi nastane po naro?ilu zasebnih podjetij in klinik, medijem pa jih dostavijo agencije za stike z javnostjo. A številke temeljijo na naklju?nih vzorcih in so potem prera?unane na celotno populacijo. Precej pogosto dobijo podatke o razširjenosti bolezni le s poljubnimi ocenami.

Ko je psiholog Alexander Dröschel lani agenciji DPA zatrdil, da trpi milijon otrok za psihiatri?no boleznijo, sindromom pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnosti (ADHS), ni zbudil nobenega dvoma. Njegovo izjavo so razširili po vsej Nem?iji, a konkretnega vira za ta podatek Dröschel ni zmogel navesti: "Krožijo razli?ne številke, iz njih sem potem potegnil srednjo vrednost." Z o?itnim ugibanjem je naredil veselje zainteresiranim farmacevtskim podjetjem: za nemirne otroke so pripravila tablete, da bi lahko mal?ki v družini in šoli delovali bolje, kakor jim je namenila narava. Agresivno so za?ele snubiti mlade paciente.

Podjetje Novartis s sedežem v Nürnbergu je izdalo celo slikanico na temo ADHS. Farmacevtska pravljica pripoveduje zgodbo o bolnem povodnem konju, ki se "strašansko pritožuje", ker je "povsod in nikjer" in se mu dogajajo številne nesre?e. Na sre?o zdravnica želva ugotovi, kaj ima ubožec: sindrom pomanjkanja pozornosti! Ona ve tudi to, kaj pacient potrebuje: majhno belo tableto.

Med družbe, ki si same izmišljujejo trge, sodi tudi Biolitec iz Jene. Pred enim letom so iz podjetja poro?ali o "uspešni uporabi Biolitecovih laserjev pri pomlajevanju vagine". Prve klinike v Nem?iji in Avstriji naj bi bile že sposobne "odlo?ilno izboljšati stanje vagine in obnoviti njen mladostni videz, tako da se lahko pri ženskah po posegu med drugim ob?utno pove?a tudi užitek".

Za dokaz trditev seveda ni bilo nobenega dokaza. Na poizvedbo, kateri zdravniki z laserji lepšajo vagine, je Financial Relations, podjetje za komunikacije, ki je zastopalo Biolitec, sicer navedlo telefonski številki dveh nemških lepotnih klinik. Toda izkazalo se je, da se v njiju nih?e ne more spomniti, da bi lepšali nožnice. A zastopniki za stike z javnostjo niso želeli odstopiti od svoje trditve in so po mnogih dneh staknili nekega kirurga, ki dela na Dunaju. Mož da ima »izkušnje s kozmeti?nimi popravki sramnih ustnic in naj bi potrjeval trend«.

Avstralski kritik Ray Moynihan je ob pomo?i dveh zdravnikov razdelil trgovanje z boleznimi na pet razli?ic.

1. Obi?ajni procesi postanejo medicinski problem. Ko je na primer družba Merck & Co. Odkrila sredstvo proti izpadanju las, je za?ela globalna agencija za stike z javnostjo Edelman kampanjo. Novinarje je založila z izsledki študije, iz katere je razvidno, da se mora tretjina moških bojevati proti izpadanju las. Pri tem naj bi ugotovili tudi, da vodi izguba las v paniko in ?ustvene težave ter zmanjšuje možnosti za uspeh na pogovoru za delovno mesto. Novinarjem so pri Edelmanu zamol?ali, da je Merck & Co. sponzoriral študijo in da so izjave, ki so jih medicinski izvedenci narekovali novinarjem, pripravili v agenciji.

2. Redki simptomi postanejo razširjen problem. Od predstavitve viagre, tablete za potenco, se impotenca presenetljivo širi. Na internetni strani proizvajalca viagre, družbe Pfizer, piše: »Motnje erekcije so resna in pogosta zdravstvena motnja: prizadetih je približno 50 odstotkov moških med 40. in 70. letom. Hamburški urolog Hartmut Porst, eden vodilnih svetovnih raziskovalcev potence, meni, da so te pavšalne izjave strahotno pretirane in da so ?ista neumnost.

3. Osebne in družbene težave se spremenijo v medicinske. Pri zdravljenju živ?nih bolezni uspeva spreminjanje zdravega v bolnika še posebno dobro, zlasti ker ne primanjkuje teorij, po katerih ni zdrav skoraj nih?e, se nor?uje hamburški zdravnik Klaus Dörner. Ustrezno bliskovito se je dvignilo število duševnih bolezni v uradnem klasifikacijskem sistemu. V katalogu ameriške veteranske administracije je bilo po drugi svetovni vojni natanko 26 motenj. V zdaj veljavnem diagnosti?nem in statisti?nem vodniku duševnih motenj (DSM-IV) združenja ameriških psihiatrov je 395 razli?nih bolezni.

4. Tveganja postanejo bolezni. Z nižanjem dovoljenih merskih vrednosti, na primer holesterola, se krog obolelih širi. Žongliranje z dejavniki tveganja se bo v naslednjih letih neznansko pospešilo zaradi pred kratkim razvozlane skrivnosti ?loveškega genoma. Skoraj vsak teden zdaj odkrivajo gene, ki povzro?ajo ali spodbujajo bolezni v poznejšem življenjskem obdobju; med njimi bodo morda v prihodnosti vendarle tudi »geni za bolezen«, ki domnevno povzro?ajo družbeno nezaželeno vedenje. Po mnenju etikov Jacinte Kerin in Juliana Savulescuja se bo zato pojmovanje zdravja odlo?ilno spremenilo: "V tem pomenu nam bo genetika omogo?ila mnenje, da je vsak ?lovek tako ali druga?e bolan."

5. Blagi simptomi so napihnjeni v znanilce hudih bolezni. Pri sindromu razdraženosti ?revesja gre za tisto, kar smo že vsi kdaj ob?utili in kar imajo mnogi za obi?ajni nemir v ?revesju: bole?ine, drisko in napenjanje. Ob?asne težave se pojavljajo predvsem pri ženskah in so jih šteli doslej med psihosomatska obolenja.

Zanimanje industrije za domnevno bolezen se zbudi šele s pojavom zdravila zanjo. Kaj se v taki fazi dogaja v zaprtem farmacevtskem svetu, pride le redko na dan. Zato je zaupni dokument, katerega vsebina je bila lani objavljena v British Medical Journalu, še toliko bolj zgovoren.

Gre za tajni osnutek strategije agencije In Vivo Communications. S triletnim "medicinskim izobraževalnim programom" naj bi razdraženost ?revesja rešili podobe psihosomatske motnje in jo predstavili kot "verodostojno, pogosto in pravo bolezen".

Pri konceptu ljudi, ki skrbijo za podobo v javnosti, je šlo za oglaševanje zdravila alosetron (v ZDA se imenuje lotronex) koncerna GlaxoSmithKline v Avstraliji. Postavljeni cilj izobraževalnega programa: "sindrom razdraženosti ?revesja se mora zasidrati v glavah zdravnikov kot pomembnejše in samostojnejše bolezensko stanje". Tudi paciente je "treba prepri?ati, da je sindrom razdraženosti ?revesja splošno razširjena in priznana medicinska motnja".

Za prepri?evanje skepti?nih splošnih zdravnikov priporo?a In Vivo Communications objavo ?lankov v vodilnih medicinskih revijah, pri ?emer so še posebno pomembni intervjuji z mnenjskimi voditelji. Njihov nastop naj bi bil »neprecenljivega pomena« za to, da se zdijo informacije "klini?no veljavne".

Z reklamnim materialom naj bi zasuli tudi lekarnarje, medicinske sestre, paciente in medicinsko združenje. S "programom za podporo pacientom" naj bi zagotovili, da bo lahko izdelovalec zdravil "žel obresti zaupanja, ko bo prišlo na trg zdravilo konkurence". Najve?jo domišljijo pri izmišljanju novih bolezni kažejo nedvomno psihiatri. Po Nem?iji se kakor kuga širijo blodnje in blaznost, kar ne daje le kruha psihiatrom in psihoterapevtom, ampak tudi pripomore k odli?nim poslovnim rezultatom farmacevtskih podjetij. Izobraževalne kampanje industrije so usmerjene na blage duševne motnje, ki lahko prizadenejo velik krog ljudi. Otrokom, ki se upirajo, potem recimo pripišejo bolezen z imenom "nasprotno kljubovalno vedenje".

Tudi uvrstitev "predmenstrualne disporije" na lestvico najbolj priljubljenih duševnih obolenj je pove?ala krog pacientov pri psihiatrih: ti lahko zdaj zdravijo domnevno zelo razširjeno žensko bolezen, seveda z zdravili. Za ta trg je družba Eli Lilly reciklirala dobro znan izdelek. Potem ko se je iztekel rok, v katerem je bil zaš?iten patent za tabletno uspešnico prozac, je za?elo podjetje tržiti isto substanco pod imenom sarafem: kot tableto proti težkemu predmenstrualnemu sindromu. Psihiatri so tako obšli konkurenco ginekologov – zdravnikov s hormonskimi preparati za isti pojav.

Finan?ne povezave med psihiatri in farmacevtskimi podjetji so v Nem?iji obi?ajne. Nemško združenje za psihiatrijo, psihoterapijo in zdravljenje živ?nih obolenj (DGPPN) se na primer pusti "podpirati" podjetjem, kakršna so Astra Zeneca, Aventis Pharma Deutschland, Lilly, Novartis Pharma in Organon. »Informacije za medije« kažejo javnosti vedno nove psihi?ne bolezni. Septembra lani smo tako lahko brali naslednje: »Depresije, strahovi in zasvojenosti so nove civilizacijske bolezni.«

To se zdi nekaterim psihiatrom nenavadno. "Metode trženja informacij so se razvile do stopnje, ko se lahko miselnost zdravnikov in javnosti v nekaj letih ob?utno spremeni," sodi britanski psihiater David Healy. "Zdi se, da jih sploh ne preseneti, ker so postale motnje tiso?krat bolj razširjene."

Mnoge nove "bolezni duše", kakor jim pravi švicarski psihiater Asmus Finzen, niso pravzaprav ni? drugega kakor posledice spremenljive življenjske usode. Samotarstvo so napihnili v pojav "antisocialne osebnosti".

Za armado domnevnih pacientov z duševnimi obolenji ima industrija pripravljeno bogato ponudbo zdravil. Antidepresivi, zlasti tisti iz skupine SSRI (selective serotonin reuptake inhibitor, selektivni zaviralci privzema serotonina), med katerimi je najbolj znan prozac, so postali modne droge proti depresiji, žalosti in strahu. Kapsule prozaca (v Nem?iji jih prodajajo kot fluctin) zvišujejo koli?ino serotonina v možganih in tako izboljšujejo razpoloženje. Serotonin je pomemben prenašalec v možganih in vpliva na ob?utke, kakršna sta ponos in samozavest.
Prvotno so bila tovrstna zdravila namenjena za zdravljenje težke depresije, danes pa ga na Zahodu predpisujejo proti pisani vrsti motenj, ki jih pred leti sploh še ni bilo: splošnim strahovom, paniki, pritisku ali akutnemu stresu. Ameriški analitik porabniških navad Arthur Levin pravi: "Simptomi so tako široki in nejasni, da lahko skoraj vsak re?e, hudirja, to sem vendar jaz!"

Odkar je jasno, da SSRI in drugi farmacevtski izdelki spreminjajo nekatere dele ?loveškega vedenja, poskušajo na te poteze in razpoloženja sistemati?no vplivati z zdravili. še posebno "strah" je prebudil poželenje izdelovalcev tablet. Na za?etku leta 2002 so v industrijskih razvojnih laboratorijih pripravljali 27 raznih snovi, in vsako posebej so hoteli tržiti kot sredstvo proti strahu.

Priljubljeni so sindromi, ki so povezani z že priznanimi boleznimi. V ozra?ju depresije so hoteli zdravniki in industrija na primer poiskati stanje, ki so ga imenovali distimija. »Utrujenost, potrtost, dvom o samem sebi – kdo nima kdaj pa kdaj obdobja, v katerem se mu zdi ves svet siv?« sprašuje združenje DGPPN in trdi: "Za 3,3 milijona Nemcev je moten svet ob?utij trajno stanje, preve? poredko pa je priznan kot bolezen in ustrezno obravnavan." V ljudskem jeziku pravimo pacientom z distimijo s podedovanim imenom zlovoljnost.

"Nekateri psihiatri gredo pri svojih diagnozah tako dale?, da imamo na koncu vsi kakšno bolezen," pravi psihiater Finzen, ki je neko? seštel podatke o razširjenosti duševnih bolezni iz kataloga DSM-IV. Po teh boleha v poljubnem trenutku za eno od oblik osebnostnih motenj 58 odstotkov prebivalstva – torej je normalno, ?e je ?lovek bolan.