Izganjanje zdravja

S telesom ni ni? bolje. Pri holesterolu so pred leti v Nem?iji postavili mejo tako, da so ljudje z "normalnimi" vrednostmi v manjšini, tisti z "nenormalnimi" pa v ve?ini.

Kako je to mogo?e? V obširni raziskavi, v kateri je bilo vklju?enih 100.000 iz Bavarske, so izra?unali, da je povpre?na vrednost 260 miligramov na deciliter krvi. Vendar je Nacionalna pobuda za holesterol, zasebno združenje 13 profesorjev medicine, leta 1990 predlagala mejno vrednost samo 200 miligramov in dejansko dosegla sprejetje predloga.

Zdravniki iz iniciative predstavljajo lobisti?na združenja, med njimi Ligo za boj proti visokemu pritisku, ta je blizu industriji, in Ligo za lipide ter Nemško združenje za laboratorijsko medicino. V "strateškem na?rtu" so zahtevali agresivno širitev diagnoze: "Vsak zdravnik bi moral poznati vrednost holesterola svojega pacienta."

Z dekretom zdravnikov, zainteresiranih za finance, je bila ve?ina Nemcev razglašena za rizi?ne paciente. V skupini od 30 do 39 let ima po samovoljno dolo?eni meji previsoko vrednost holesterola kar 68 odstotkov moških in 56 odstotkov žensk. Pri starosti od 50 do 59 let je prizadetih kar 84 odstotkov moških in 93 odstotkov žensk.

Ukvarjanje z vrednostjo holesterola je danes splošno razširjena zabava, s katero služijo zdravniki in podjetja milijardne zneske. Zvezno združenje samostojnih kardiologov, podjetje Unilever (margarina Becel), farmacevtski koncern Pfizer in podjetje Roche Diagnostics redno pripravljajo "pobude za zdravje", s katerimi naj bi prepri?ali ljudi, naj si dajo izmeriti vrednost holesterola.

V brošuri, ki jo lahko dobijo ljudje v lekarnah, piše: "Po tridesetem letu bi moral vsakdo poznati svojo vrednost holesterola in biti vsaki dve leti pregledan." Povišana vrednost naj bi bila "eden najpomembnejših dejavnikov tveganja" za bolezni srca in ožilja. Revija Neue Apotheken Illustrierte imenuje holesterol "tempirana bomba za zdravje". Pri tem je voskasta snov življenjsko pomemben sestavni del telesa in je na primer možgani potrebujejo velike koli?ine: organ za razmišljanje vsebuje še zlasti veliko holesterola. Ve?ina celic v telesu ga lahko proizvede sama, ?e ga primanjkuje v prehrani. Na sre?o, kajti brez tako demoniziranih molekul bi celice nehale delovati.

Pa vendar pomislijo mnogi ljudje zelo prestrašeno o zgodnji smrti zaradi odpovedi srca, takoj ko slišijo besedo holesterol. Mnogim pri zajtrku zagreni jajca in maslo na kruhu, tako da jim ne ostane drugega, kakor da nelagodno ugriznejo v klobaso.

Pod vplivom slabe vesti si je dalo samo leta 2001 v okviru »pobude za zdravje” izmeriti vrednost holesterola ve? kakor milijon ljudi. Po pri?akovanju je ta pri ve? kakor polovici presegla samovoljno dolo?eno mejo 200 – zelo razveseljivo za vpletene zdravnike in podjetja. Roche Diagnostics izdeluje naprave za merjenje holesterola, kardiologi dobivajo nove paciente in jih nato prepri?ujejo, naj ne jedo masla – kar spet pomaga znamki margarine Becel – Pfizer pa kon?no zasluži milijarde evrov z zdravili, ki znižujejo raven holesterola.

V velikih vzgojnih programih zbujeni vtis, da je teorija o holesterolu potrjeno spoznanje, je zmoten. Mnogi zdravniki mo?no dvomijo, da ima holesterol dejansko tako negativno vlogo, kakršno mu pripisujejo pri infarktu. Že leta 1990, ko je bila sprejeta dvomljiva meja 20, so nanjo strokovnjaki, na primer Harald Klepzig z Nemške ustanove za varovanje srca v Frankfurtu, gledali postrani. Sredi histerije zaradi holesterola je rekel: "Sre?ni bi bili lahko, ?e bi ena sama medicinska, nadzorovana študija predložila dokaz, pokazala, da lahko padec holesterola reši ?loveško življenje. Nasprotno pa ni težko poiskati desetih študij, ki kažejo, da je padec maš?ob celo prej povezan z višjo smrtnostjo."

In Paul Rosch, predsednik American Institute of Stress in profesor medicine na New York Medical College, komentira: "Pranje možganov javnosti je bilo tako uspešno, da so mnogi ljudje prepri?ani, da bodo toliko bolj zdravi in bodo živeli toliko dlje, kolikor manj holesterola bodo imeli. Ni? ni dlje od resnice kakor to."

Dejansko trditev o nevarnem holesterolu ni podprta z dokazi, temve? samo z indici – in od teh mnogi ne zdržijo preskusa. Tako je raziskovalec Ancel Keys z univerze Minnesota leta 1953 objavil ?lanek, ki je pomenil za?etek mita o holesterolski teoriji. V svojem delu je pokazal diagram, v katerem je nakazana jasna povezava med uživanjem maš?ob in smrtnostjo v šestih državah.

"Krivulja skoraj brez dvoma kaže na zvezo med vsebnostjo maš?ob v hrani in tveganjem, da bo ?lovek umrl zaradi bolezni srca in ožilja," je tedaj komentirala medicinska revija Lancet. A ne glede na to, kakšen vtis naredi krivulja, ima veliko lepotno napako: Keys je upošteval le podatke iz šestih držav, ?eprav so bile predložene številke iz dvaindvajsetih.

?e bi Keys "vklju?il podatke iz vseh držav, ne bi bilo ni? z lepo krivuljo", pravi švedski zdravnik Uffe Ravnskov. "Smrtnost zaradi bolezni srca in ožilja je bila recimo v ZDA trikrat ve?ja kakor na Norveškem, ?eprav so v obeh državah uživali približno enako veliko maš?ob."

Kritiki, kakršen je Ravnskov, nikakor ne zanikajo, da obstaja povezava med maš?obami v krvi in boleznimi ožilja. Približno 0,2 odstotka ljudi boleha za družinsko hiperholesterolamijo: ljudje s to dedno boleznijo imajo premalo nepoškodovanih ali preve? popolnoma uni?enih receptorjev holesterola. Holesterol se zato le stežka prenaša iz krvi v telesne celice, tako da vrednost holesterola v krvi rase. Vrednosti so med 350 in 1000 miligrami na deciliter. Pri obolelih je izjemno visoka nevarnost, da bodo prej kakor drugi umrli zaradi infarkta, ker pogosto zbolijo za težko obliko arterioskleroze.

Toda vprašanje je, ali je ta bolezen primerljiva s pravo arteriosklerozo. Pri avtopsijah na ljudeh, ki so bolehali za družinsko hiperholesterolamijo, se je izkazalo, da se holesterol ni nalagal le v žilah, ampak po vsem telesu. »Mnogi organi so po pravilu prežeti s holesterolom,« pravi Ravnskov. Zato je zmota, ?e povezavo med holesterolom in arteriosklerozo prenašamo na ljudi z obi?ajno vrednostjo holesterola.

?e zdravnik pri tem sili stare "rizi?ne paciente", naj se navadijo na hrano z nizko vsebnostjo holesterola, lahko to postane za starejše ljudi celo nevarno. "Prehrana ostarelih je okrnjena že zaradi zobnih protez, zaprtosti, pomanjkanja teka in mnogih jedi, ki so zanje neprebavljive," opozarja ameriški zdravnik Bernard Lown.

Strokovnjak za srce in avtor knjižnih del je sam doživel, kako je neka zelo stara ženska nenadoma shujšala in shirala, ker je poskušala znižati holesterol in sladkor v krvi. Lown je ustavil nevarno in nespametno po?etje: "Priporo?il sem ji, naj se požvižga na vse zdravniške nasvete in naj je tisto, kar ji je vše?. V šestih mesecih je prišla na svojo staro težo in vrnila sta se tudi njena vitalnost in pozitivno razpoloženje."

Diagnoza je ena najpogostejših bolezni, se je ponor?eval avstrijski satirik Karl Kraus. Razprava o holesterolu mu govori v prid, enako kakor primer osteoporoze. Neko? so o njej govorili le takrat, ko so se ljudem zaradi starostne neodpornosti lomile kosti. Po podatkih statisti?nega urada je bila diagnoza "zlom stegnenice" leta 1995 v Nem?iji pri ljudeh, starejših od 74 let, postavljena v skupno 74.803 primerih. To pomeni pri tej starostni skupini relativnemu deležu 1,2 odstotka.

Ta številka, ki bi bila verjetno podobna tudi v drugih razvitih državah, ne zadoš?a, da bi bolezni prilepili oznako množi?na – zato je bilo treba osteoporozo definirati popolnoma na novo. Fundacija Rorer ter podjetji Sandoz Pharmaceuticals in SmithKline Beecham so leta 1993 sponzorirali sre?anje komisije Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), na kateri so predlagali prav ta korak. Že "postopna izguba gostote kosti v starosti" je po danes veljavni opredelitvi ozna?ena kot osteoporoza. Odtlej ima farmacevtska industrija po mnenju nekega nemškega zdravnika možnost, da lahko "od štiridesetega leta do visoke starosti z zdravili oskrbuje polovico prebivalstva".

Da lahko na novo opredeljeno bolezen sploh naletijo, morajo zdravniki uporabiti prevejano meritev trdnosti oziroma gostote kosti, pri ?emer si pomagajo z ugotovitvijo, da ustavijo kosti sorazmerno toliko rentgenskih žarkov, kolikor je njihova gostota. Rezultate oceni ra?unalnik in jih nato še primerja s tistimi pri tridesetletnem zdravem ?loveku.

S tem postopkom ugotovijo pri skoraj vsakem starejšem ?loveku, da so kosti šibkejše – pa? zato, ker se z leti starajo enako, kakor se recimo naguba koža.

Da bi lahko kljub temu govorili o patološkem pojavu, je morala dolo?iti WHO arbitrarno mejno vrednost. Osteoporoza zatorej nastopi, ko znaša masa kosti približno od 20 do 35 odstotkov pod normalno vrednostjo – ali ve? kakor 2,5 standardnega odklona pod normo. Na ukaz WHO so leta 1993 zboleli celi sloji prebivalstva: odtlej boleha za osteoporozo po rezultatih neke švedske študije 31 odstotkov žensk med 70. in 79. letom; med ženskami, starejšimi od 80, jih je po novem veljalo za bolne 36 odstotkov, tudi ?e si v svojem dolgem življenju še nikoli niso ni? zlomile.

Definicija WHO je farmacevtska podjetja obdarila z milijardnimi prihodki. V neki študiji v ZDA se je izkazalo, da se vsaka druga ženska po 45. letu, pri kateri kažejo meritve na osteoporozo, najpozneje v pol leta za?ne zdraviti z za to namenjenimi preparati.
Izvedenci WHO so nam ostali dolžni znanstveno razlago za svojo odlo?itev. Ko je nemška zvezna zdravniška komisija zdravnikov in zdravstvenih zavarovanj pred tremi leti poizvedovala pri WHO, na kakšnih raziskovalnih ugotovitvah temelji odlo?itev, niso odgovorni hoteli ali znali našteti nobenega vira.

To ni ni? ?udnega: uporaba merjenja gostote kosti pri pacientih brez težav ni dokazana. Do te ugotovitve so prišli – neodvisno drug od drugega – v nemških, ameriških in švedskih študijah. Izvedenci z univerze British Columbia v kanadskem Vancouvru so predložili 174 strani obsegajo?e poro?ilo o vprašanju, ali diagnosticiranje sploh prinese kar koli. Njihov sklep je nedvomen: "Znanstveno dokazno gradivo ne govori v prid temu, da bi bilo merjenje gostote kosti primerno za napovedovanje zlomov kosti pri zdravih ženskah ali tistih, ki se bližajo menopavzi."

Merjenje gostote kosti pri ljudeh brez zdravstvenih tegob so v Nem?iji pred kratkim zbrisali iz kataloga storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Elana zdravnikov to ni ustavilo: upajo, da bodo starejši ljudje poslej sami odšteli denar za nesmiselne diagnoze. Zato prodajajo merjenje gostote kosti kot »individualno zdravstveno storitev« (IGeL), ki jo krije pacient iz lastnega žepa.

"Kdor ho?e opravljati v ordinaciji IGeL, potrebuje malo ob?utka za trgovanje in pravi položaj," je svetovala svojemu zdravniškemu bralstvu medicinska revija MMW. Pogosto naj bi se priložnost ponudila v pogovoru: "Dama v meni s skrbmi zaradi osteoporoze bo verjetno hvaležna, ?e jo bo njen zdravnik napotil na pregled in na preventivo v ordinaciji."
Medikalizacija, vse ve? zdravil na vsakem življenjskem koraku, je po mnenju britanske ustanove Nuffield Council on Bioethics, elitnega kroga petnajstih filozofov, zdravnikov in znanstvenikov, novi megatrend. Svetovno priznani think-tank je lani opozoril: "Ena od težav ti?i v širjenju diagnoz oziroma v tendenci, da so motnje opredeljene tako na široko, da se v mrežo diagnoz ujame vse ve? posameznikov."

širjenja medicine ne zahtevajo le tržne zakonitosti. To se dogaja tako hitro tudi zato, ker se zdravstvu že leta ni posre?il noben velik korak naprej. Ker terapije proti hudim boleznim, na primer raku, niso uspešne, ker se iztekajo donosni patenti za zdravila, ker besno znanstveno prizadevanje (vsak dan izide približno 5500 medicinskih ?lankov) ne prinaša napredka, se zdravniki in farmacevtski raziskovalci obra?ajo k zdravim ljudem.

Lani umrli medicinski zgodovinar Roy Porter je imel medikalizacijo življenja za strukturalni problem zahodnih zdravstvenih sistemov in družb, ker velja v njih najboljša medicinska oskrba za temeljno pravico. Iz tega naj bi »izviral velikanski pritisk – tega pa ustvarjajo zdravniki, ki zaradi posla z medicino, mediji, s farmacevtskimi podjetji z njihovim agresivnim trženjem in s posamezniki z ob?utkom odgovornosti (ali z dovzetnimi posamezniki) širijo diagnoze bolezni, ki jih zdravijo«.

Kakor raketa, ki je zašla s poti, se strahovi in posegi dvigujejo vedno više. Zdravniki in porabniki ?edalje bolj popuš?ajo predstavi, "da ima vsakdo nekaj, da se da vsakdo in vsaka stvar zdraviti".

Tega ni mogo?e zanikati. Kajti tudi tisti, ki zavra?a bregove prestopajo?o zdravstveno industrijo, s tem le razkriva, da je primer zanjo: Nemško združenje za psihiatrijo, psihoterapijo in zdravljenje živ?nih obolenj je ugotovilo, da približno trije odstotki prebivalcev ne gredo k zdravniku le zato, ker so bolni: njihove bolezni so "fobija pred krvjo, poškodbami, zdravniki ali zobozdravniki".

Der Spiegel , Hamburg

Objavljeno v Sobotni prilogi Dela – Sob, 23.08.2003
Na sliki izrez iz plakata za Film "Le docteur Knock"