Izvor strahu je zdaj v nas

Dr. Zoran Milivojevi?, zdravnik, psihoterapevt, komunikolog, diplomirani transakcijski analitik, trener in supervizor Mednarodnega združenja za transakcijsko analizo ter predavatelj na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, že devetnajst let živi na relaciji Novi Sad-Ljubljana. Tudi v tistih najbolj mra?nih dneh naše bližnje zgodovine, ko so le redki njegovi sodržavljani lahko zapustili domovino, je skozi Madžarsko prihajal v Slovenijo. Pregovorno hladni Slovenci so ga zmeraj sprejeli odprtih rok, tisti, ki so sedli na njegov terapevtski stol, so mu odprli srce. Milivojevi? je avtor številnih knjig, ki sodijo med prodajne uspešnice tudi pri nas.

Psihoterapija in razumevanje ?ustev,Formule ljubezni in Emocije so v kratkem ?asu doživele kar nekaj ponatisov, njegovo najnovejšo knjigo, Igre koje igraju narkomani (Igre, ki jih igrajo narkomani), pa lahko za zdaj berejo samo v Srbiji, kjer je izšla. Dr. Milivojevi? se službeno veliko ukvarja s ?ustvi. Tudi s tistimi, ki jih doživljamo na delovnem mestu, na katerem Slovenci po raziskavi Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer preživimo ?edalje ve? ?asa.

Slovenci smo, kar zadeva delovne razmere, menda eden najbolj nezadovoljnih narodov v Evropski uniji. Kakšno je zdravo delovno okolje, v katerem bi bili morda bolj zadovoljni in sre?nejši?

Zdravo delovno okolje je tisto okolje, v katerem se ljudje dobro po?utijo in kjer so spoštovani in cenjeni. So?asno je to okolje, ki spodbuja doseganje delovnih rezultatov. Mislim, da je to dobra definicija.

Se je v tranzicijskem obdobju to okolje spremenilo? Je res postalo manj prijazno?

Seveda se je spremenilo. Razlika med socializmom in kapitalizmom je namre? v motivaciji. Kadar govorim o teh stvareh, rad uporabim primer mame. Socialisti?na država je mama, ki brezpogojno ljubi svoje otroke. Poskrbi za njihovo zdravstveno oskrbo, jih šola in jim, ?e pridejo na vrsto, celo da stanovanje. A ta mati ima mnogo otrok, in je zato revna. Kapitalisti?na država pa je bolj kot mati ma?eha. Ona ljubi bolj pogojno. Zanjo si dober samo, ?e delaš in upoštevaš dogovorjena pravila igre, druga?e je ne zanimaš. Dodatni motivator v kapitalizmu pa je strah. Kapitalizem temelji na strahu. Dober dokaz za to je Amerika, kjer imajo ljudje sicer hiše, avtomobile in druge dobrine, a imajo tudi velike kredite, in se zato zelo dobro zavedajo, da ne smejo narediti nobene napake, ker se lahko njihov svet ?ez no? sesuje v prah. Vedo, da lahko v treh tednih ostanejo brez hiše in pristanejo dobesedno na cesti.

Pri nas sicer še nismo tako dale?, a najbrž lahko re?eva, da tudi v Sloveniji ljudje po?asi že ob?utijo strah pred prihodnostjo?

Mislim, da ga res, in zato delajo ve?, dlje in bolj intenzivno. Zato je kapitalizem kot sistem lahko produktivnejši od socializma. Tranzicijski narodi pogosto menijo, da je kapitalizem isto kot socializem, samo da ima še nekaj ve?. Pri tem pa ne dojamejo, da kapitalizem daje ?loveku manj kot socializem.

?esa je Slovencev še strah, ?e sklepate po odgovorih iz svoje ambulante?

Slovenci se bojijo istih stvari kot vsi drugi. Ljudje so ustvarili civilizacijo, da bi zmanjšali neprijetnosti in pove?ali tisto, kar je prijetno. Civilizacija je torej prijetna in udobna, a ima tudi svoje strahove, ki jih ljudje na za?etku niso poznali. Tako se ti danes ?edalje manj bojijo narave in vse bolj sebe. Mirno lahko re?em, da smo vedno bolj zaskrbljeni. Izvor strahu je zdaj v nas. Bojimo se, da bomo naredili kaj narobe, da bomo zboleli ali propadli. To so strahovi tega sveta. Sicer pa je strah kot bole?ina, ?uva telo. To je signal, da so neke stvari v našem življenju ogrožene ali da bi lahko bile ogrožene.

Ga podcenjujemo?

Moški ga res podcenjujejo, ker tradicija veleva, da moški ne sme ob?utiti strahu. ?eprav glede na to, da so razlike med moškimi in ženskami ?edalje bolj zabrisane, tudi moški vedno pogosteje priznavajo, da jih je kdaj strah. Sicer pa lahko strah poskušamo ignorirati, a bo kljub temu enkrat udaril na dan. In to brez opozorila.

Ali lahko glede na to, da delate v dveh okoljih, v Srbiji in Sloveniji, primerjate kakšen odnos do kapitalisti?nih vrednot imamo pri nas in kakšnega v vaši domovini?

Najve?jo razliko vidim v organizaciji. Slovenija je tako na državni kot na podjetniški ravni zelo dobro organizirana. Tukaj so ljudje sicer nezadovoljni, a nezadovoljni so zato, ker tega stanja ne znajo primerjati z razmerami drugod. Mogo?e Srbija ni ravno ustrezna za primerjavo, ker je med njo in Slovenijo temeljnih razlik, od velikosti države do tega, kako mi pojmujemo državo, vojne, inflacije …Ljudje v Srbiji so toliko ?asa porabili za preživetje, da so se nekateri da kriteriji kratko malo izgubili. Tako v Srbiji trenutno vlada dezorganizacija, ki pa je po svoje tudi problem naše mentalitete. Pri nas je zelo težko biti avtoriteta. Preprosto ni te družbene vertikale. Ljudje pogosto mešajo pojma nadrejen in podrejen s pojmoma superioren in inferioren, biti vreden ve? ali manj. Vsi bi bili radi vredni ve?, nih?e no?e biti podrejen. Psihološko gledano se v srbski družbi dogaja hipertrofija posameznika. Ta je premo?an in se no?e odpovedati svojemu egu. To je vzrok za najve?ji problem srbske mentalitete, ki z zgodovinskega vidika pripelje do »luzerstva«, ko na primer pet izjemnih posameznikov sestavlja izjemno neumno skupino. Namesto da bi ta delala tisto, zaradi ?esar je nastala, se njeni ?lani prepirajo, kdo bo vodja, to pa vodi v notranji boj za oblast. Zadnji tak primer je sestavljanje vlade.

Omenili ste pojem avtoriteta. Kako si jo ustvarimo? Z dobrim delom, s tem da smo strogi in nepopustljivi, ali kako druga?e?

Avtoriteta je pravzaprav spoštovanje. Ko ljudje v nekom prepoznajo neke vrednote, ki jih oni cenijo, postane njihov vzornik in ga za?nejo spoštovati. In takrat ta nekdo postane avtoriteta. Avtoriteta je nekaj pozitivnega.