Izvor strahu je zdaj v nas

Se lahko tudi v Srbiji zgodi, da bi ljudje preve? delali, ali so zaradi svoje mentalitete pred tem varni?

Pri tem vprašanju je treba gledati na odnos sever-jug nasploh. Najpomembnejši vzrok za razli?no vedenje na severu in jugu je namre? klima. V Afriki je na primer tako vro?e, da ljudje ne morejo delati, tudi ?e bi hoteli. Južne kulture so nekako osvobojene dela, zato se obra?ajo k drugim ljudem, zabavi, ?ustvenim odnosom in duhovitosti. Povsem druga?e je na severu, kjer so zime dolge in temne ter je zato takrat, ko je topleje in svetlo, treba delati ve?, da lahko preživite zimo. In potem se vzpostavi kult dela. Ljudje delajo in delajo ter so zelo produktivni, v nasprotju z južnjaki, ki pojejo in uživajo. Ljudje v Srbiji pa imajo pred drugimi narodi vsaj eno veliko prednost: imajo ?as, ki ga zapravljajo, in se zabavajo. Zanimivo je, da je v zadnjih letih že kar trend, da okoli novega leta prihaja v Srbijo tudi po 40.000 Slovencev, ki se želijo zabavati.

Mislite, da se v Sloveniji ne bi znali zabavati?

V Slovenijo prihajam že devetnajsto leto in opažam velike spremembe. V tem ?asu je na primer Ljubljana iz precej provincialnega mesta postala metropola. Spomnim se, da sem takrat na za?etku prišel sem v soboto in nisem imel kje zajtrkovati. Mesto je bilo konec tedna popolnoma prazno. Potem pa so mi povedali, da je tukaj življenje organizirano tako, da moraš konec tedna preživeti nekje zunaj mesta in da so v soboto in nedeljo v Ljubljani samo gospodinjske pomo?nice in vojaki. Danes je slika povsem druga?na, ljudje so bolj veseli in se znajo zabavati. Zdi se mi, da je ?edalje ve? Slovencev tudi duhovitih, da znajo pripovedovati šale. Rekel bi, da je v Sloveniji trenutno zelo prijetno živeti.

Veliko teh, ki se znajo zabavati, dela v svojih podjetjih. Kaj bi rekli, kakšni so ljudje, ki se odlo?ijo, da bodo sami svoji šefi?

Biti sam svoj šef je verjetno bolje, kot ?e je vaš šef kdo drug. Za to se pogosto odlo?ijo tisti, ki ne prenesejo avtoritete. A hkrati je to velika past, kajti taki ljudje zelo veliko delajo; so individualisti in pogosto perfekcionisti. To, kar delajo, delajo najbolje in ne verjamejo drugim. In ker so tako dobri, jih ljudje ho?ejo, zato imajo ogromno dela. Seveda izjemno veliko zaslužijo, a nimajo ni? prostega ?asa. Nastane paradoks, da imajo takšni profesionalci vse možnosti za zelo kakovostno življenje, v resnici pa živijo zelo nekakovostno.

Ampak oni zelo radi re?ejo, da vsega tega ne potrebujejo. Da ne potrebujejo zabave, ker se ob delu zabavajo, da tudi družine ne potrebujejo, ker jih delo izpolnjuje. Te delo res lahko zadovolji v celoti?

Samo delo ?loveka ne more zadovoljiti. Tisti, ki pravi druga?e, je o?itno pomešal delo in hobi. Obstaja vrsta ?ustva, ki se mu po angleško re?e flow, tok. To je ob?utek mojstrstva. Znanstveniki so delali raziskave pri kirurgih, ki opravljajo zahtevne operacije, in ugotovili, da med temi operacijami kirurgi padejo v nekakšen trans, v katerem se izjemno dobro po?utijo. Celo tako dobro, da jih je težko enkrat na leto spraviti na dopust. Oni radi delajo in v tem najbolj uživajo. To je sicer dobro, a ?e nimate v življenju ni? drugega, to ni v redu. ?edalje bolj jasno je, da je sicer dobro, ?e ste poslovno uspešni, a je enako pomembno, da ste uspešni tudi v življenju nasploh. Ljudje iš?ejo kakovost tudi v življenju. Treba je namre? spomniti, da ideal kapitalizma ni delati, ampak ne delati.

Verjamete, da se nekdo, ki je vse življenje garal, lahko odlo?i, da sploh ne bo ve? delal?

Odvisno od motiva. Pogosto je ta motiv bolezen, kakšen infarkt, na primer. Sre?anje z boleznijo ali smrtjo ljudi prisili, da razmislijo o svojem vrednostnem sistemu. Žal so že otroci vzgojeni tako, da dobijo od staršev poljub?ek, ?e kaj naredijo. Potem drvijo skozi življenje, delajo kot nori in nenehno ?akajo, kdaj jim bo kdo dal poljub?ek in jih pohvalil, ker tako pridno delajo. Toda namesto poljub?ka pride infarkt in ljudje se zamislijo.

V Sloveniji je ?edalje ve? mladih, predvsem moških, starih okrog 35 let, ki sanjarijo, da bodo imeli milijon evrov in ne bodo ni? ve? delali. Se vam zdi normalno, da nekdo v najbolj produktivnih letih sanja o tem, da ne bo ni? delal?

To je nova generacija in nove sanje o kapitalizmu; zdaj ni ve? poanta v tem, da delate za denar, zato, da bi preživeli, ampak v tem, da zaposlite druge ljudi in vzpostavite tak sistem, da za?ne denar pritekati sam, brez dela. Kupite delnice, na primer. Rekli ste, da poznate petintridesetletnike, jaz poznam še deset let mlajše ljudi z enakimi sanjami. ?e pogledate sistem vrednot, boste ugotovili, da so ti ljudje zmagovalci, ker so doumeli, da ni smisel življenja v delu, ampak v tem, kaj delate potem, ko prenehate delati. Seveda je to so?asno lahko plitko, nekakšen hedonizem. Druga?e pa gre pri tem za trk socializma in kapitalizma, za trk nekih naših predhodnih generacij, ki so morale garati za to, da so lahko preživele, s sedanjost jo. Zdaj se je našel nekdo, ki pravi, da je njegov cilj ni? delati, in mi ga gledamo, kot da je nor.

Je mobing, o katerem zadnje ?ase veliko govorimo, tudi produkt kapitalizma, ali je obstajal že prej, le da ljudje niso bili pozorni nanj?

Mislim, da je ta institucija žrtvenega jagnjeta obstajala že od nekdaj, le da so bile te stvari v socializmu politi?no dirigirane. Partija je presodila, da nekdo ni OK, in ga je spravila s poti. To, da se zadnje ?ase toliko govori o mobingu – trpin?enje nekoga zato, da bi zapustil delovno okolje – pa se mi zdi nekako modno. Mislim, da Slovenija samo spremlja trende v visoko razvitih državah. In ko tam nekaj postane težava, je odmeve slišati tudi tukaj. Statistika namre? pravi, da je v Sloveniji odstotek mobinga dokaj nizek.

Kdaj je ?lovek zrel za to, da poiš?e pomo? psihoterapevta?

Naraven tok je tak, da ljudje, ko dojamejo, da imajo težavo, re?ejo, da jo bodo že sami rešili ali pa da se bo rešila sama od sebe. Ko se to ne zgodi, se navadno zaupajo nekomu, ki jim je blizu, partnerju, prijatelju ali staršem. Ko jim tudi oni ne morejo pomagati, se obrnejo po pomo? k strokovnjaku. Kolegi mi pripovedujejo, da je ve?ina njihovih pacientov ženskega spola. Res je, ženske laže poiš?ejo pomo?; v nasprotju z moškimi, ki menijo, da so psihoterapevti neumni in da ne potrebujejo pametnjakovi?a, ki jim bo pojasnjeval, kaj je narobe z njihovim življenjem. Še vedno namre? velja, da mora moški zdržati vse pritiske in da se mora sam spopasti s težavami. Kar je škoda, ker potem moški, tudi ?e pridejo, pridejo prepozno.

Ali tudi psihoterapevti kdaj potrebujete psihoterapevta?

Da, to je del treninga. ?e ho?eš postati psihoterapevt, moraš najprej poskrbeti za svojo osebno rast. Moraš se analizirati, predelati stvari iz lastne preteklosti in na svoje življenje pogledati z raznih vidikov. Da vidiš, kje si šibek in kje mo?an ter kje bi lahko še kaj popravil.

Branka Gruji?i?

Izvirni ?lanek objavljen v prilogi Dela Ona 7. avgusta 2007
Prispevek je last Delove priloge Ona in avtorice Branke Gruji?i?