Izvor strahu je zdaj v nas

Mnogi mislijo, da je umevna sama po sebi in da jo dobimo skupaj s funkcijo.

Temu se re?e formalna avtoriteta, ki jo zagotavlja delovno mesto. Nekdo dobi funkcijo ter s tem dolo?eno mo? in avtoriteto do podrejenih. To je torej avtoriteta, ki izvira iz vloge. Te vloge pa prevzemajo razli?ni ljudje in od njih je odvisno, kako bodo ravnali s pridobljeno avtoriteto. Nekateri menijo, da imaš avtoriteto takrat, ko se te ljudje bojijo. A to ni avtoriteta, to je strahospoštovanje. In strahospoštovanje ni spoštovanje, ampak je strah. Ljudje se delajo, da te spoštujejo, zato da bi zmanjšali tvojo agresivnost. To je primitivna oblika avtoritete in ne daje rezultatov. Veliko bolje je, da ljudje opazujejo svoje ga nadrejenega in se, ko presodijo, da je tak, kot mora biti, in da si zasluži njihovo spoštovanje, prepustijo njegovemu vodstvu. Šele takrat ima ta ?lovek avtoriteto. 

Treba je tudi vedeti, da ni vsakdo dober šef in da lahko zelo dober delavec postane zelo slab šef.

Najpogosteje je tako, da nekdo dobro in pri dno dela ter mu je mogo?e zaupati, potem pa ga nekdo predlaga za šefa in zaide na podro?je, za katero ni kompetenten. Šef je namre? postal zato, ker je dobro delal. Toda šefovo delo ni to, da dela, ampak da priganja druge, delajo. Dober šef mora postavljati cilje, upravljati, se pogovarjati z ljudmi, motivirati, hvaliti, kritizirati, nagrajevati, kaznovati in tako naprej. ?e to dela dobro, potem je dober šef.

Je bolje, da postane šef nekdo, ki je rasel s kolektivom in je po?asi napredoval, ali da pride za šefa nekdo od zunaj?

Odvisno, oboje ima dobre in slabe strani. ?lovek, ki prihaja od znotraj, pozna podjetje. So?asno pa ima že vzpostavljene odnose z ljudmi. ?e se vzpenja vertikalno, so mu ti odnosi lahko v napoto. Situacija je torej kontaminirana s prejšnjim stanjem. ?e pride za šefa nekdo od zunaj, ima razmeroma ?isto preteklost, a po drugi strani ne pozna podjetja. Ko pa pride nov šef, se za?ne predstava. Ljudje se mu predstavljajo, nadevajo si maske in se kažejo take, kakršni v resnici niso. ?e bi postal šef nekdo od znotraj, bi to dejanje odpadlo, ker bi šef natanko vedel, s kom ima opraviti. Ampak to, da novi šef ne pozna podjetja in sodelavcev, ni ni? slabega, ker se vse to da nau?iti.

V naši naravi je prizadevanje, da bi nas drugi imeli radi. Vi pa pravite, da lahko tudi nepriljubljenost prinaša dobi?ek. Kako?

Ve?ina ljudi se boji, da ne bodo sprejeti. Da jih ne bodo sprejeli sodelavci, šef ali katera druga skupina. Zato se organizirajo in predstavljajo tako, da pri drugih izzovejo pozitivno razmišljanje ter delujejo simpati?ni in sprejemljivi. ?e pa nekdo izstopi iz te igre in ta sprejemljivost zanj ni pomembna, dobi veliko socialno mo?. Potem je on tisti, ki lahko zavra?a. Vstopi, na primer, in nikogar ne pozdravi in potem se vsi sprašujejo, kaj so zagrešili in kaj ni v redu. Tak ?lovek lahko dobro manipulira z drugimi, ker se ga bojijo in mu tega ne povedo, izogibajo se konfliktu. Tukaj se mi zdi, da se Slovenci in Srbi tudi zelo razlikujemo. Slovenci se izogibajo konfliktom in se vanje spustijo samo takrat, ko je njihova neprijetnost že prešla iz srednje v veliko. Prepozno, skratka. Nasprotno pa je težava Srbov v tem, da se prehitro zapletejo v konflikt.

Kaj bi rekli o ?loveku, ki prevzame delovno mesto, praviloma vodilno, za katero nima znanja in izkušenj?

Redko se zgodi, da ima nekdo ob prevzemu položaja potrebne kompetence, znanje in izkušnje. Zato je dolo?ena mera nekompetentnosti razumljiva in sprejemljiva. Kajti tudi ?e nekdo v istem podjetju napreduje na višji položaj, bo vsaj pol leta nekompetenten, ker ima pa? drugo delo, kot ga je opravljal prej, in se ga mora priu?iti. Ljudje se stalno u?ijo. Je pa res, da so nekateri zelo samozavestni in menijo, da se bodo lahko novega dela hitro priu?ili, ter zato sprejemajo delo in položaje, za katere še niso pripravljeni in morda sploh nikoli ne bodo. Zdi se mi strašno, da nekdo sprejme delo, za katero ni kompetenten, in je ?ez leto dni še zmeraj na istem.

Bi lahko rekla, da tako sprejemanje višjih položajev in boljših služb kaže na veliko željo po pomembnosti?

To sprejemanje višjih položajev in boljših služb je treba celo spodbujati. Obstaja namre? neki družbeni dogovor, da boljši ko si, više boš prilezel, ve? boš zaslužil in zato tudi bolje živel. Ljudem se kaže konstruktivna pot: vlagaš, daješ družbi, podjetju, oni pa se ti bodo oddolžili in boš napredoval. Tako bi moralo biti. Seveda pa so tudi razne deviacije in napredujejo ljudje, ki ne bi smeli. Dobri delavci pa mol?ijo in mislijo, da bo neka avtoriteta prepoznala njihove vrednote, jih opazila in jih povišala. Toda za promoviranje so potrebne druge lastnosti, jaz temu re?em osebni PR. Torej ni dovolj, da vi samo delate, pomembno je poskrbeti, da tudi drugi to vedo. Kajti ?e se v nekem podjetju dela intenzivno, zmanjka ?asa za to, da bi kdo opazil, da vi delate dobro. Ni dovolj, da si dober, ampak moraš to sam sporo?iti drugim.

Zdi se mi, da se je ta osebni PR toliko izpridil, da ti mnogi namesto dober dan re?ejo: Joj, imam frko, mudi se mi, nimam niti minute ?asa. Mislite, da so res tako zaposleni ali je to le njihova prera?unljiva drža?

Mislim sicer, da ljudje v Sloveniji kar veliko delajo. K meni jih mnogo prihaja po pomo?, ker se jim oži življenjski prostor in imajo ?edalje manj ?asa zase in za svoje bližnje. Zato zelo trpijo. Izjave, kot: Imam frko, mudi se mi, pa zelo hitro postanejo del imidža. Kajti ?e vi pridete na delo in re?ete: Kako lep dan, tako fino se je bilo zdajle sprehoditi do službe, vas bodo vsi zabodeno gledali, ker oni delajo, vi pa ne. In potem nastane nekakšna obveza, da morate biti zadihani in tarnati, kako ste zaposleni. V tem primeru vas bodo ljudje namre? pustili pri miru, ker jim sporo?ate, da ste preobremenjeni.

Kaj re?ete tistim, ki pridejo k vam na psihoterapijo in tarnajo, da preve? delajo?

Nekateri resni?no veliko delajo. Je pa? tako, da je delo slovenska nacionalna vrednota. Saj tudi slovenski pregovor pravi: Kdor ne dela, naj ne je. ?e ljudje delajo, dobijo ljubezen. To, da je nekdo gara?, kot re?ete Slovenci, je tukaj pozitivno sprejeto. Ampak ?lovek ima poleg dela še dopust in zabavo. Vse to mora dobro funkcionirati. Med svojim psihoterapevtskim delom ?edalje pogosteje vidim, da se ljudje pozabijo zabavati in da si ne vzamejo dopusta, kar po?asi vodi v sindrom izgorevanja. Ljudje ignorirajo utrujenost, in ?e to po?nejo predolgo, se iz?rpajo. Potem ignorirajo tudi to, in zato so zgarani. Ljudje ?utijo psihološki odpor do dela, kratko malo ne morejo ve? delati. Najhuje pri tem pa je, da se za?nejo zaradi tega prezirati, ker mislijo, da niso ni? vredni, ?e ne delajo. In padejo v depresijo. V tej fazi obi?ajno poiš?ejo pomo?.

Nekateri trdijo, da ta zgaranost ni mogo?a, ?e rad opravljaš svoje delo.

Dolgoro?no vsako pretiravanje z delom pripelje v zgaranost. To je tako, kot ?e predolgo jeste samo ?okolado. Tudi ?e jo imate še tako radi, se vam bo zagabila, ?e jo boste jedli preve? in vedno. Smisla življenja ne smeš iskati samo v delu, ampak tudi v drugih stvareh, v po?itku in zabavi. Zabava je zelo pomembna, ker ?loveka napolni z življenjsko energijo. Pogost problem je tudi to, da ljudje premalo spijo. Ne spijo ve? osem ur, ampak samo pet ali šest, in ?ez nekaj mesecev se za?nejo težave. Povedati ho?em, da lahko normalno funkcionirate le, ?e delate, se zabavate in po?ivate. Samo tako dobi življenje barvo in okus.