Na udaru so ljudje z roba

Mnogo je obolenj, tako duševnih kot somatskih, ki povzro?ijo, da ljudje dolga leta svojega življenja preživijo manj kakovostno, kakor bi jih sicer, da jih preživijo z bolezensko prizadetostjo. Toda na absolutni lestvici teh bolezni je depresija uvrš?ena neznansko visoko – kotira na drugem mestu, uvrš?ena je takoj za obolenji srca in ožilja.

Duševne motnje so sorazmerno enakomerno porazdeljene med spoloma. "Izjema so depresije," razlaga dr. Vesna švab, "ki so pogostejše pri ženskah. Toda ženske tudi prej poiš?ejo pomo?, gredo prej k zdravniku." Zakaj prej iš?ejo pomo?? "Ker so bolj prilagodljive, pa tudi zato, ker njihova socialna vloga od njih zahteva manj ponosa kot od moških. Alkoholizem je pogostejši pri moških, shizofrenije pa so približno enako pogoste pri obeh spolih."

Toda zlasti potek shizofrenije je pri moških težji. Zakaj, kaj je razlog za to? "Hujši potek shizofrenije pri moških," odgovarja dr. Vesna švab, "lahko vsaj deloma pripišemo temu, da se moški teže sprijaznijo, teže prilagodijo življenju z boleznijo. Prizadetost, ki je posledica bolezni, jim vzame iz rok prakti?no vse vzvode mo?i, odlo?anja in samospoštovanja. Odvzame jim veliko ve? kot ženskam, ki, ?etudi so bolne, še vedno lahko obdržijo funkcije materinstva in gospodinjstva, z opravljanjem katerih se 'ohranjajo pri življenju'."

Epidemiološka slika duševnih motenj, ki prizadevajo prebivalstvo Slovenije, ne obstaja. Natan?nega posnetka razli?nih duševnih obolenj in njihove pogostnosti med prebivalstvom Slovenija nima. Pred leti je skupina psihiatrov po zgledu tujih tovrstnih raziskav zasnovala raziskovalni projekt, ki bi odgovoril na ta vprašanja. Izveden bi bil, ?e bi se zanj našel denar. Pa se ni. A tudi ?e bi raziskavo izvedli, ta ne bi mogla odgovoriti na vprašanje, kako so se v Sloveniji histori?no spreminjala duševna obolenja. Zakaj ne? Ker rezultatov ne bi imeli s ?im primerjati. Ker, preprosto re?eno, nobena tovrstna, vseobsegajo?a raziskava v Sloveniji sploh nikoli ni bila izvedena. še do danes ne. Na tem podro?ju je slovenska psihiatrija še v obdobju pred pri?etkom pisane zgodovine.

Obstajajo sicer podatki o padajo?em številu postelj, namenjenih duševnim bolnikom, pa o številu in povpre?nem trajanju hospitalizacij, o naraš?ajo?em obisku psihiatri?nih ambulant, o najpogosteje postavljenih psihiatri?nih diagnozah in tako naprej. Ve?ino teh podatkov že leta marljivo zbira Inštitut za varovanje zdravja. A to so bolj kot ne podatki zdravstvene birokracije, zbrani na enem mestu. So seštevek vestno izpolnjenih formularjev v predsobah zdravniških ordinacij vsepovsod po Sloveniji. Ker imajo zlasti pri duševnih motnjah posamezniki celo vrsto zadržkov, predsodkov, zaradi katerih se, ?eprav živijo z motnjami, ki lahko zelo ovirajo njihovo vsakdanje življenje, ne odlo?ijo za strokovno pomo? zdravnika, ti podatki nemara bolj kakor duševno zdravje Slovencev opisujejo vsakokratno stanje slovenskega zdravstvenega sistema.

O naraš?ajo?em številu duševnih obolenj med slovenskim prebivalstvom in o njihovem spreminjanju skozi ?as, privzemanju novih in izginevanju starih oblik zato ni mogo?e pisati na podlagi eksaktnih številk. Opreti se je mogo?e, kot pravi dr. Martina Tomori, le "na klini?ne vtise in na prakti?no delo z ljudmi z razli?nimi duševnimi motnjami".

Reaktivne duševne motnje, ki se razvijejo kot odziv na razmere v okolju, ne prizadevajo vseh delov prebivalstva enako. Oblike, v katerih se pri razli?nih delih populacije pojavljajo, obenem nakazujejo vrsto pritiskov, katerim so posamezni deli prebivalstva izpostavljeni.
Pri odraslih moških, razlaga dr. Martina Tomori, "so pogostejše motnje, ki so odsev pritiskov po storilnosti, u?inkovitosti, uspehu. Spodbuja jih ve?ja tekmovalnost, pa tudi ve?je možnosti, priložnosti današnjega življenja. V?asih ste vedeli, da si lahko omislite fi?ka, ve? pa že ne. Danes veste, da lahko posežete po ferrariju. V odprtih možnostih so ljudje željni ve? stvari, v njihovi pridobitvi vidijo potrditev lastne vrednosti, niso pa vsi usposobljeni za vse vrste tekmovalnosti in pripravljeni na možnosti propada, npr. podjetij, ki jih te prinašajo s seboj."

Moški po besedah dr. Martine Tomori zelo težko izražajo depresivnost s spremembami razpoloženja navzven. Depresivnost se pri njih zato kaže na druge na?ine: "Ne samo s samomedikacijo oziroma lajšanjem mu?nih doživljanj z alkoholom, ampak tudi z nezavednim zatekanjem v razli?ne oblike somatizacijskih motenj. S telesnimi, psihosomatskimi motnjami, kot so kardiovaskularne, npr. povišan krvni pritisk, ali pa s ?irom na želodcu, s ?irom na dvanajsterniku, kažejo, da so v stiski in v stresu, ki ga niso sposobni razreševati. Ob deloholizmu, pretirani zavzetosti za delo, je pri moških veliko stanj panike, nakopi?ene tesnobe, ki je ne znajo in zmorejo izraziti, sprostiti na zdrav na?in, zato se kaže v obliki akutnega strahu: ali kot ob?utek, da bodo kar umrli, ali kot ob?utek, da bodo kar znoreli, izgubili nadzor nad seboj. Vseh teh motenj je pri moških ve?, kot jih je bilo."

Odrasle ženske so že doslej pogosteje kakor moški zbolevale za depresijami. Njihovo število se zdaj še pove?uje. Poglavitni razlog pove?evanja depresivnih stanj najde dr. Martina Tomori v novih, dodatnih socialnih vlogah, ki so jih v zadnjih desetletjih dobile ženske: "Imajo možnost uveljaviti se, izkazati se kot ustvarjalke, menedžerke. Na eni strani se jim odpirajo te možnosti, na drugi so jih vzgojile matere, ki so na vrh svojega vrednostnega sistema postavljale družino, odnose znotraj doma, zaradi ?esar pri njih – vsej deklarirani enakopravnosti navkljub – vznikajo globoke notranje dileme. Kažejo se kot tenzije, dvomi, nerazrešena ob?utja krivde: Ali je prav, da se posve?ajo karieri? Ali s tem ne škodujejo svojim otrokom? Ali ne zanemarjajo partnerskega odnosa?"

Ženske so dobile nove možnosti za nove naloge, niso pa izgubile prejšnjih nalog. še vedno nosijo breme najve?jih pritiskov na družino. Njihova skrb niso samo zdravje in šolanje otrok, ampak tudi vse ostalo z materialnim stanjem družine vred. "Zaradi tega," razlaga dr. Martina Tomori, "se pri njih pove?uje depresivnost v obliki brezvoljnosti, iz?rpanosti, naveli?anosti, ki pa si je ne priznajo, ampak se umikajo vase in opuš?ajo odnose in dejavnosti, ki bi jih sprostili. Preobremenjenost poskušajo razreševati z razli?nimi škodljivimi sredstvi: s tabletami za zmanjševanje tesnobe, antidepresivi, analgetiki. S samomedikacijo, s telesnim pristopom k po?utju poskušajo razreševati svoje psihosocialne stiske. Nekatere ženske, ki skušajo na asertiven, trden, podjeten na?in izraziti svoj jaz, realizirati svoje težnje, si dajejo pogum bodisi z medikamenti bodisi zbolevajo za t. i. moškimi boleznimi: imajo zvišan pritisk, angino pektoris itn. Prej so bile te bolezni povezane z moškimi. Celo v u?benikih je pisalo: "Pacient ima te in te bolezenske znake"; tako kot je pri motnjah hranjenja vedno pisalo: "Pacientka ima take in take simptome…". Tudi njihovi poskusi izhoda iz pogosto nerešljivih napetosti se kažejo v kajenju, pitju alkohola, se pravi s sprostilnimi in samotolažilnimi navadami, ki so bile prej bolj vezane na moške."