Na udaru so ljudje z roba

Telesne motnje so za ženske bolj odprt ventil za reševanje duševnih stisk tudi zato, ker je, razlaga dr. Martina Tomori, "v naši kulturi ženskam še vedno bolj kakor moškim dovoljeno, da so bolne: biti nemo?na, nebogljena, prositi za pomo? ali pri?akovati pomo?. Zato se ženske ob težavah tudi laže in pogosteje obrnejo na zdravniško pomo?. Tam dobijo – ne bom rekla grdo, ker bi bilo krivi?no do splošnih zdravnikov – nadomestek pomo?i: pozornost za prebavne težave, pozornost za težave s križem, ne dobijo pa pomo?i, s katero bi razrešile svojo osnovno duševno stisko. Telesne težave se zato neredko fiksirajo: dobijo neke vrste pomen, bolnica pred seboj in pred okoljem dobi alibi, da ne izpolni vseh nalog, zaradi ?esar se zatekanje v telesno bolezen še bolj utrdi."

Ženske se v stiskah bistveno bolj kakor moški zatekajo v hrano. Prekomerna telesna teža, posledica "bega v hrano", še dodatno na?ne njihovo samopodobo. Dr. Martina Tomori: "Ženska, ki je depresivna, ima že tako nizko samopodobo; ?e se zateka še v hrano, dobi odpor do lastnega telesa, je še manj zadovoljna s seboj, ima še manj socialnih kontaktov, ne navezuje spodbudnih partnerskih odnosov… – to je za?arani krog."

Pri dekletih se po besedah dr. Martine Tomori pove?ujejo t. i. "fantovske" motnje: ve? kadijo, ve? se opijajo z alkoholom, uživajo droge, bolj se zatekajo v nasilje, pogosteje prestopajo meje dopustnega v šolskem sistemu; niso ve? tako pridne, ubogljive, voljne in vodljive. "Vse to je tudi izraz tega, da so mesta, kjer se socialno sre?ujejo mladi, zdaj enaka za vse. V?asih se je tam, kjer so se dobivali fantje, pilo; tam kjer so se dobivala dekleta, pa ne. Zdaj se dobivajo na istih mestih. Vse jim je enako dostopno in tudi kultura ocenjuje tako vedenje pri obojih enako tolerantno. V?asih je v isti družini imela h?erka, ?etudi starejša, strožjo horo legalis in ve? nadzora kakor njen mlajši brat. Zato se tudi v socialnem vedenju deklet v ve?jem številu pojavljajo motnje, ki so bile prej zna?ilne za fante."
Zlasti veliko je pri dekletih motenj hranjenja: bulimije, anoreksije, še ve? previsoke telesne teže. Bulimije je po besedah dr. Martine Tomori bistveno ve? kakor anoreksije: "Je tudi bolj skrita, manj se je vidi, ker njena posledica ni tako drasti?no spremenjena telesna teža. Vendar je bulimija povezana s tako globokim razvrednotenjem, s tako globokim sramom, da zelo malo bulimi?nih deklet pride po psihiatri?no pomo?."

Klju?ni problem v psihopatologiji mladih deklet je po besedah dr. Martine Tomori njihova "nizka samopodoba, nizko vrednotenje sebe, nezadovoljstvo s seboj, ki se pogosto izraža z ob?utjem, da so predebele in z drugimi zunanjimi karakteristikami, ali da so premalo komunikativne, kar je le površna slika tega, da imajo globoko v sebi negativno samopodobo. Razlika v samopodobi deklet in fantov je prav signifikantna. Tudi dekleta se želijo kreativno in socialno uveljaviti, vendar za to niso ne spodbujane ne nagrajevane. Pri fantih je njihova asertivnost, uveljavitvenost vzpodbujana dosti bolj že od malega naprej."

Depresivnost je pri mladostnikih nasploh pogosta, a pogostejša znova pri dekletih. Najve?krat se pri?ne izkazovati s šolsko neuspešnostjo ali z umiki iz socialnega okolja. Pri dekletih se pogosteje kaže kot zatekanje v bolezen ali druge oblike nemo?i in nebogljenosti, pri fantih bolj v vedenjske motnje, delinkventnost, juna?enje z negativnimi potrditvami. "Ravno ob teh razlikah," komentira dr. Martina Tomori, "pomislimo, kako razli?na so vzgojna sporo?ila glede na spol otroka in kako premalo je spodbujanja pozitivne samopodobe pri dekletih."
Za vse mladostnike, ne glede na spol, velja, da se razli?ne duševne motnje pojavljajo v zgodnejših obdobjih, kot so se kdajkoli doslej. Primer: ?e je eksperimentiranje z drogo bilo še pred desetimi leti zna?ilno za šestnajst- ali sedemnajstletnike, je danes prisotno že pri dvanajstletnikih.

Zaradi manjše opore družine, bolj revnega ?ustvenega dogajanja v družini, manjšega obsega skupnih dejavnosti je ve? ?ustvenih motenj, anksioznosti že pri manjših otrocih. "Tudi anksioznosti," razlaga dr. Martina Tomori, "ki se kaže s pomanjkanjem motivov. Radovednost, ki je naravna, uplahni, kar je slabo, ker ne spodbuja razvoja otrok. ?e je otrok brez motivov, ?e ne raziskuje okolja, se ne druži, je prikrajšan za celo vrsto razvojnih vzpodbud. Ni vsebin, ni dogajanja, ni izkušenj, na katerih bi se lahko osebnostno gradil."

Poleg tega družina po mnenju dr. Martine Tomori otroke preslabo opremlja za obvladovanje stresov: "Dogaja se, da odrasli rešujejo obremenitve otrok namesto njih ali pa se z njimi premalo ukvarjajo, da bi jih nau?ili spretnosti obvladovanja stresov in jim krepili njihovo samozavest. Zato so skupne dejavnosti otrok in odraslih tako pomembne: ker se v njih otroci nau?ijo razreševati svoje probleme v varnem ob?utju opore odraslih."

So razlogi za vse ve?je število reaktivnih duševnih motenj vse ve?je zahteve okolja? "Vprašanje je, ali so zahteve ve?je, so pa nedvomno druga?ne," odgovarja dr. Martina Tomori. "Nekdaj so bili ljudje za preizkušnje, ki jih je življenje postavljalo pred njih, bolje opremljeni. Zdaj je tudi vse ve? sprememb, ki so manj odvisne od njih samih. Ljudje se zato lahko manj zanesejo, da bodo s svojimi mo?mi, potenciali in prizadevanji izboljšali zunanje razmere. Njihova notranja samozavest, borbenost in trdnost je manjša, kakor je bila nekdaj. Odpornost za stres je premalo spodbujana in grajena, zato ljudje prej odpovedo. Današnjega mladostnika prestrašijo stvari, ki jih je nekaj generacij nazaj njegov vrstnik sprejemal z veseljem in v njih videl izziv."

Duševne bolezni pomembno znižujejo kvaliteto življenj posameznikov in njihovih družin. Vsaka ?etrta družina ima med svojimi ?lani posameznika, ki trpi za duševnimi motnjami. Te postajajo vse pomembnejši razlog, da posamezniki dolga leta svojega življenja preživijo v stanju prizadetosti ali zmanjšanih zmožnosti. Leta 1990 so duševna obolenja zakrivila 10 odstotkov odstotkov vseh let, ki so jih posamezniki preživeli v stanju prizadetosti zaradi bolezni. Leta 2000 se je njihov delež povzpel na 12 odstotkov. Leta 2020 bo po projekciji Svetovne zdravstvene organizacije njihov delež narasel na 15 odstotkov.

Vse ve?ji delež, ki ga v globalnem bremenu bolezni predstavljajo duševna obolenja, je v drasti?nem nesorazmerju z deležem zdravstvenih sredstev, ki jih družbe namenjajo za zdravljenje duševnih obolenj. Ve?ina držav za zdravljenje duševnih motenj usmerja manj kakor odstotek zdravstvenih sredstev. "Pri nas je teh sredstev nekoliko ve?," razlaga dr. Vesna švab, "a so sredstva, namenjena duševnim motnjam, še vedno nesorazmerno nižja od višine sredstev za somatske bolezni."

Ali ta diskriminatorna porazdelitev sredstev za zdravje, ki privilegira telesno in zapostavlja duševno zdravje, kaj pomeni? Izraz ?esa pravzaprav je? "To je nedvomen izraz stigme, ki se drži duševnih bolezni," odgovarja dr. Vesna švab. "Nepredstavljivo za kogarkoli v somatski medicini je, da bi delal na oddelku z dvajsetimi pacienti. Pri nas, v Psihiatri?ni bolnišnici na Polju, je to nekaj obi?ajnega."

Zdravstvena sredstva se ne porazdeljujejo nesorazmerno samo med duševne in somatske bolezni; nesorazmernost porazdelitve se kaže tudi v koli?ini sredstev, ki jih zdravstveni sistem namenja razli?nim duševnim boleznim oziroma razli?nim psihiatri?nim diagnozam. "Psihiatri?na bolnišnica Polje," razlaga dr. Vesna švab, "je izrazito kadrovsko podhranjena v primerjavi s Centrom za mentalno zdravje, ki je ravno tako psihiatri?na bolnišnica, vendar skrbi za paciente z blažjimi, nevrotskimi duševnimi motnjami. Pri nas imamo težje, psihoti?ne bolnike, a imamo manj kadrovskih in drugih možnosti za zdravljenje in predvsem manj možnosti za rehabilitacijo." Razlog za takšno porazdelitev sredstev je po mnenju dr. Vesne švab splošni, vseprisotni predsodek, da se psihoti?nim bolnikom ne da pomagati, da je pri njih mogo?e samo ?akati, da bolezen mine ali ne, in da najbrž itak ne bo minila. "Te predstave nimajo ni? opraviti z realnostjo," odgovarja dr. Vesna švab. "Ravno nasprotno je res. Psihoti?ni bolniki rabijo zelo intenzivne programe; zelo intenzivno skrb in pomo?. Z njo lahko v ve?ini primerov dosežejo dobre uspehe, pogosto celo boljše kot pri kroni?nih nevrotskih motnjah."

GRAH Matija

Objavljeno v Delu , Sobotna priloga, 5.7.2003
Prispevek je last avtorja in Dela.