So?ustvovanje ti ne sme vzeti energije

Zapravila sem mu 60.344 tolarjev. Toliko bi bil ?as, ki ga je dr. Maruši? porabil za intervju, vreden v njegovi samopla?niški psihiatri?ni ordinaciji. V tem ?asu bi lahko opravil prve preglede ve? kot treh pacientov moje starosti – ?e bi upošteval "pravilo, ki obstaja med zelo izkušenimi psihiatri": da prvi pregled traja toliko minut, kolikor je ?lovek star. Za mlajšim ?lovekom je pa? krajša življenjska zgodba – in narobe.

To o "pravilu" je mimogrede povedal v šali. V resnici ima pacient pri prvem pregledu na?eloma na voljo 40 minut in vsaki? naslednji? manj. V terciarni suicidalni ambulanti na kliniki Polje pa si za najresnejše primere vzame dve uri ali ve?.

Pisarna, v kateri me sprejme, deluje sterilno urejena. Nikjer skladovnice knjig ali zapiskov, le prižgan prenosni ra?unalnik. Ker verjame, da bi splošni zdravniki že iz pacientovega pogleda lahko prepoznali depresijo, sem radovedna, kakšen bo njegov. ?vrst stisk roke, odprt pogled naravnost v o?i. Nato sede v ?rn usnjen naslonja? in se pri?akujo?e nasmehne. Z druge strani zadržan pogled njegove vodje odnosov z javnostmi na Inštitutu za varovanje zdravja, ki s kulijem v roki ?aka pred odprtim notesnikom.

Neko? je razglabljal o tem, kaj bi se zgodilo, ?e bi Prešerna ozdravili alkoholizma. "Ozdravili" bi ga tudi poezije. Vprašam, ali kdaj razmišlja tudi, kaj bi se zgodilo z nadarjenem in uspešnim Andrejem Maruši?em, ?e bi se, nasprotno, rodil na primer v alkoholi?ni družini, denimo z nesre?no materjo in o?etom alkoholikom, ki bi ga maltretiral."Kdo je pa rekel, da me ni?" Trenutek tišine, nato smeh.

Malo pred tem je pripovedoval o tesno povezani doma?i družini z "mediteranskim in zelo netipi?no slovenskim vzdušjem", v kateri sta se starša zelo trudila, da bi se trije sinovi med seboj razumeli. O današnji povezanosti med brati Maruši? in njihovimi družinami, o njihovih rednih sre?anjih z "neke vrste skupinsko terapijo", kjer vsak pove, kaj ga mu?i, in vsi prisluhnejo. O drugem je velikokrat pripovedoval že prej: na kratko, uspešna starša sta znala ustrezno motivirati in oblikovati tri uspešne sinove.

"Ne, se šalim," re?e zresnjeno. "Zanimivo je, kar ste rekli, kajti oba starša sta se res bolj bala zame. Od vseh treh sem bil malo bolj divji. Bolj drzen." "Impulziven?" ponudim diagnozo. Kot suicidolog je neštetokrat zapisal, da sta impulzivnost in agresivnost lahko usodni, kadar se pridružita depresivni motnji. "Impulziven. Moja babica mi je rekla, da sem kot poper."
"Hiperaktiven?" poskusim še z eno sodobno diagnozo. "Ja, verjetno, hipermotori?en, hiperkineti?en. Starša sta razmišljala, kaj bi bilo z mano, ?e se njima kaj zgodi: da iz mojega potenciala lahko nastane vse. Kar je res. Lahko bi bil najboljši diler drog na Balkanu, lahko bi bil… Ni nujno, da gre v pozitivni smeri. Imate prav, ni dovolj genetski ustroj."

Ravno "genetski ustroj" pa je njegovo glavno zanimanje. Dr. Maruši? namre? pripada anglosaksonski psihiatri?ni usmeritvi in liniji Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), ki duševne motnje umeš?a v biološko ozadje: govori o nevroloških primanjkljajih in genetskih vzrokih, ne pa o travmah iz otroštva, nezavednem, potla?evanju, kompleksih in transferjih. Vse je v možganih, ki jih je treba obravnavati kot kateri koli drug del telesa."Zakaj bi psihiater ve? ?asa izgubljal z razglabljanjem o preteklosti kot ortoped? Kakšna je razlika?" sprašuje. Mol?im, zato nadaljuje. "Mislite, da se kost kaj razlikuje od živcev? Kot bi nekdo prišel k ortopedu, ki bi rekel: Sedimo najprej in premislimo, kako so vas posedali na kahlico, ko ste imeli dve leti, tri leta…" To niso zgolj njegove ilustracije iz somatske medicine; dr. Maruši? je kot nacionalni koordinator za podro?je duševnega zdravja pri SZO pred kratkim predlagal zakonsko izena?itev telesnega in duševnega zdravja: proti vaši volji bi vas zaradi tako imenovane "odsotnosti informirane odlo?itve" lahko v bolnišnico sprejeli tako v primeru bolezni jeter kot zaradi duševne bolezni. Razlike po njegovem pa? ni. "S primeri iz somatske medicine sem malo brutalen in izzovem veliko negodovanja med svojimi kolegi."

"Zanalaš??" Nasmeh. "V?asih tudi. Že zato, da dosežem neko prožnost v razmišljanju na tem podro?ju – tako na strani somatske medicine kakor na strani svojih kolegov. Da se zavedajo, da bi bili lahko malo bolj asertivni in ponosni na svojo vedo."

***