So?ustvovanje ti ne sme vzeti energije

Vprašam, ali so?ustvuje s svojimi pacienti. Kako doživlja to, kar mu govorijo. "Ne morete si predstavljati, koliko je na raznih kongresih govora zgolj o tem, kako mora psihoterapevt paziti, da njega samega ne odnese v raznih dogodkih s pacienti. Sam zagotovo ne izgubljam energije s tem. Noben ?lovek na svetu nima pravice, da bi se mu pacienti smilili. To se mi zdi zelo nekorektno." Za kratek hip se ustavi, pogreznjen v svoje misli. "So?ustvovanje nam ne bi smelo jemati energije. Kdor si dovoli, da se mu nekdo smili, se postavi v superioren položaj na ra?un bole?ine drugega. Po taki seansi je lahko zato hitro utrujen. Ko grem sam iz ambulante, sem bolj poln energije, kot ko grem vanjo."

"Nimate 'sindroma izgorevanja'?" "Ne, sploh ne verjamem vanj. To je slabo menedžeriranje svojega lastnega ?asa, ambicij in dela. Izhajam iz tega, da so že malenkosti, ki jih lahko naredim – tudi pri kroni?ni motnji, recimo demenci – veliko. Bolniku razložim, da se dolo?ene stvari dogajajo, in mu pomagam, recimo s karton?ki, ki jih ima v žepu. Tako vedno ve, kdo je, kateri dan je… Torej je bolj odvisno od mene, ali bom rekel, joj, s temi dementnimi ljudmi se ne da ni? napraviti, ali pa bom rekel: tudi z njimi se da! Zato ni nobenega razloga za to, da bi prihajal shiran iz ambulante."

***

Dr. Maruši? rad pove, da kot zlomljena kost pri zdravljenju rabi mavec, tudi "živ?ni zlom" pogosto potrebuje svoj "mavec". To so po njegovem psihofarmaki: antidepresivi – zdravila proti depresiji, in nevroleptiki – zdravila za hujše motnje, kot so npr. psihoze. Preberem poro?ilo profesorja klini?ne psihologije iz Cardiffa, ki je v nekem eksperimentu kot duševno zdrav ?lovek sam vzel enega od nevroleptikov; piše o "popolni otopelosti, ob?utku popolnega brezupa in depresije, hkrati nekega notranjega nemira in razburjenja…". Zanima me, ali je tudi dr. Maruši? kdaj sam vzel kak antidepresiv.

"Ne bom govoril, kaj vse sem poskusil. Ampak poskusil sem nekaj ilegalnih in nekaj legalnih psihotropnih substanc. Lahko vam povem, da mi je bilo zanimivo." Nasmeh, vendar prav ni? pomenljiv. "Vedno zato, da bom lahko približno razumel, kaj se dogaja v ljudeh, ki me obiš?ejo. Laže je razumeti, kako izgleda, ?e imaš psihozo, kako ti misli ves ?as bežijo na vse strani. To je dobro dojeti, kako ti ?lovek ne sledi, da ne govorim z njim tako hitro kot obi?ajno."

Kadar govori o svojem delu, govori res hitro. Sposoben je v nekaj sekundah povedati ve? natan?no strukturiranih stavkov, medtem ko konci besed poniknejo v primorsko melodijo. Kadar med njegovim hitrim tokom misli kaj komentiram, se niti za hip ne zmede in samo s spremembo izraza na obrazu – nasmehom ali dvignjenimi obrvmi – da vedeti, da me je sploh slišal.

Nasprotniki trdijo, da se v zadnjih 30, 35 letih psihofarmaki niso toliko razvili, kot trdijo medikamentozno usmerjeni psihiatri in farmacevtska industrija; da denimo nevroleptiki niso bistveno druga?ni od ?asov, ko so jih Sovjeti še "predpisovali" disidentom. še ostrejši kritiki trdijo, da gre pri vsem skupaj zgolj za trgovanje farmacevtske industrije, ki ji z "izumljanjem" vedno novih patologij in patologizaciji povsem obi?ajnih stanj pomaga medicina: po drugi svetovni vojni je uradni ameriški klasifikacijski sistem bolezni premogel 26 duševnih motenj. V zdaj veljavnem diagnosti?nem in statisti?nem priro?niku ameriškega psihiatri?nega združenja DSM-IV jih je že 395.

"Strinjam se, da se psihofarmakologija ni revolucionarno razvila v zadnjih desetletjih," pravi dr. Maruši?. "Od odkritja prvega antipsihotika v 50. letih dalje ni bilo revolucije. Odkrili so antidepresive, ki spet ne pomenijo tako zelo velikega dogodka. Tako revolucionarno odkritje se zna zgoditi, ?e bodo odkrili zdravilo proti hlepenju pri odvisnostih. Zgodilo se je zelo veliko v smislu vse manj stranskih u?inkov, vse boljših preparatov itd., vse ve?je ponudbe teh preparatov – a žal samo v najbolj razvitem svetu."

Pripomnim, da imajo številni uporabniki psihofarmakov z njimi tudi izrazito slabe izkušnje, da tudi o tem obstajajo študije in da torej to ni gladka zgodba o uspehu in "vzpostavitvi kemi?nega ravnovesja v možganih".

"Vas lahko malo opomnim? Tisti, ki vzor?i, mora pustiti, da mu vzorec nastavi drugi. Zakaj ne greste v društvo Dam, kjer so se zbrali ljudje z depresivno motnjo. Pojdite njih spraševat, ki nimajo nobenih dodatnih skepti?nih odnosov."

Ko ga vprašam, ali to metodo vzor?enja uporablja tudi sam, odvrne, da njemu njegova izobrazba omogo?a tako vzro?enje in metodologijo, ki mu ju nih?e ne bi mogel o?itati. A to razloži nekako tako, kot nekomu pojasniš, kako se pride do Maribora. Opis dejstva pa?, brez nepotrebne arogance.

***

Po uri in enainštirideset minut zaklju?im, ?eprav teme še niso iz?rpane. Dogovorjena sva bila za precej manj ?asa in že tako je vmes odpovedal naslednjo obveznost. Medtem ko pospravljam svoje re?i, zaskrbljeno ra?unam, koliko pacientov bi lahko sprejel v ?asu intervjuja. Povprašam, ali ima tisto popoldne koga naro?enega.

"V suidicološki ambulanti v Polju. Že videne, pol ure približno na enega. Bi šli zraven? Lahko jih vprašam, ?e dovolijo; verjetno bodo prisluhnili. Ker ste pa? prej spraševali, kako izgleda moj odnos do pacienta, da bi videli, kako z njimi funkcioniram kot terapevt…"

Nelagodno mi je ob misli, da bi "pasla firbec" po hudih stiskah neznancev, ?etudi na videz po službeni dolžnosti. Za?nem razlagati nekaj o voajerstvu in vdoru v zasebnost. "Sam zahtevam enak odnos do duševnih motenj kot do vseh drugih," me rahlo vznejevoljeno prekine. "Verjamem, da novinarjem ne bi bilo težko iti pogledat, kako nekdo operira koleno. Ja?" 'Ja', spet odvrnem tiho v sebi, na glas pa re?em: "Odvisno, ?e bi se ?lovek moral sle?i zraven." "Koleno, sem rekel. Saj nismo v islamu, da bi bilo že koleno problemati?no."

***

Popoldne izvem, da si tudi pacienti dr. Maruši?a vseeno (še?) ne mislijo, da bili enako sproš?eni v prisotnosti novinarja pri psihiatri?nem pregledu kot pri ortopedu. Zato se obrnem na drugo najboljšo možnost: s strani dr. Maruši?a predlagani "vzorec": društvo Dam, ki združuje osebe, ki imajo težave depresivne in anksiozne narave. Vzamem si popoldne in ve?er ter na njihovem spletnem forumu berem o njihovih izkušnjah. Dr. Maruši? je omenjan pogosto in vselej pozitivno. Velja za "faco", ki depresivnim, tesnobnim in fobi?nim pomaga destigmatizirati njihove težave. Ljudem okrog sebe lahko razložijo, pišejo, da "to ni ni? druga?e kot sladkorna". In da za svoje tegobe niso sami krivi. Kot je razbrati, številni izhajajo iz patoloških ali alkoholi?nih družin in vzpostavljajo neustrezne odnose z drugimi. "Sem naro?ena pri dr. Maruši?u, 30. 9., pa me zanima, kakšen odnos ima do pacienta?" sprašuje neko dekle.

Odgovor: "Stvari mi je lepo razložil, predlagal možne rešitve, je pa res, da se ni veliko ukvarjal s tem, zakaj se mi to dogaja itd."

In še naslednji: "Jaz imam tudi pozitivne izkušnje z dr. Maruši?em. Je res strokovnjak na svojem podro?ju, lepo razloži, kaj se dogaja z našimi možgan?ki, ima super pristop do pacienta, pa res je zelo ?eden, hi hi."

Tudi izkušnje s psihofarmaki imajo zelo razli?ne. In odnos do njih tudi. Nekateri so "religiozno" proti, drugi jih toplo priporo?ajo in so sprijaznjeni s tem, da jih bodo morda jemali vse življenje. Nekateri so z njimi imeli težave, številni vsaj na za?etku, drugi nobenih. Ko opisujejo vsak svojo predpisano KVT, kon?no tudi ta postane zelo jasna: med "doma?e naloge" v okviru kognitivno-vedenjske terapije spadajo, na primer, obvezni redni socialni stiki oziroma druženje, natan?en urnik, po?etje stvari, ki ?loveka veselijo, vsak dan vsaj eno uro biti telesno dejaven, hoja v naravo, obvezno urejena in redna prehrana, urejeno spanje … Korak za korakom. Zelo zdravorazumsko. Tako "KV terapijo" nedvomno izvajajo tudi mnogi drugi ljudje. Dr. Maruši? je neko? povedal, da depresivni tudi iz postelje ne morejo vstati, a napraviti morajo natanko to, ?esar mislijo, da ne zmorejo. Ali kot nekje en "sotrpin" polaga na srce drugemu: "Predvsem pa se zavedaj, da se lahko rešiš iz tega s…, ampak pod pogojem, da bo tvoj delež sodelovanja 80%, ostali delež pa pade na zdravnike, tablete in podporo (našo npr.)."

Avtorica: Marija Zidar

Izvirni ?lanek objavljen v sobotni prilogi DELA v soboto, 15.10.2005
?lanek je last avtorice in Dela.