So?ustvovanje ti ne sme vzeti energije

Kako je potem videti pregled pri njem, me zanima. Ga sploh zanima, ?e mu pacienti razlagajo, da so nesre?ni, ker jih je zapustil partner, ker so otroci neuspešni, ker so imeli težko otroštvo? Je to zanj sploh pomembno? Ali ni vseeno, zakaj si je ?lovek zlomil roko? "Seveda me zanima – iz kakšnega socialnega okolja ste ?rpali energijo za svojo depresijo in koliko mo?no se boste morali zoperstaviti, da boste uspešni v soo?enju z vsemi temi problemi. Ampak najprej je treba ugotoviti, zakaj je oseba prišla k psihiatru. Pacienti radi 'bluzijo', kot temu pravim sam." Besedo "bluzijo" dobro prežve?i. "Povedo v 'obla?ku': v stripu bi bile narisane neke ?udne oznake, ne jasne besede. Pripravim jih do tega, da mi eksaktno povedo tri glavne probleme, ki jih imajo v življenju, ki so jih pripeljali k meni. Kaj so vaše tri glavne težave? Potem se dejansko potrudijo. Kadar pa se je nekaj zgodilo brez pravega ozadja, ko se je stvar iniciirala sama od sebe, kot samovžig…"

Samovžig? Se duševno in telesno zdravemu, ustvarjalnemu ?loveku, kakršen se zdi, da je tudi sam, res lahko zgodi, da nenadoma, brez vzroka zdrsne v duševno motnjo? "Vam bi se ta 'samovžig' verjetno težko zgodil?"

"Poglejte," odvrne rahlo vznejevoljeno. "V naslednjih 2, 3 tednih lahko razvijem tako globoko depresijo, da bom popolnoma neuporaben kot direktor, kot o?e in kot mož." "Vi kot vi? Ste prepri?ani? Govorite to resno?" "Zlahka jo razvijem. Navsezadnje depresija v moji družini ni tako dale?, da bi moral iskati v ne vem kateri generacijski stopnji ali korenu. Lahko se mi zgodi. Ni treba, da je pri tem kak konkreten življenjski dogodek."

"Kako? Iz ?esa?" "Iz ?esa? Zagotovo že moje delo ni tako enostavno, da se v nekem trenutku možganom ne bi zazdelo: zdaj imamo pa dovolj; ali boš za?el po?ivati ali dihati ali pa gremo v depresijo. Imam dovolj stresa v življenju, da bi se to lahko zgodilo." Pomislim, da potem to spet sploh ni 'samovžig', a že nadaljuje. "Verjamem, da mi zelo pomaga moj pristop do življenja, sem zelo optimisti?no naravnan, sproti ?istim, zaklju?ujem kroge …"

"…Nikoli ne spite na lovorikah: 'niti del no?i, kaj šele ves dan', kot ste nekje rekli…" "Kar je lahko slabo," odreže. "Vprašanje, kaj je za mojo genetiko najbolje, da ne razvijem depresije. Ampak predvidevam, da bi spadal med tiste, ki bi si z antidepresivi zelo hitro uredil svojo duševno motnjo."

"Z antidepresivi? Ne z maratonskim tekom, ne z igranjem kitare, ne bi šli domov na o?iš?evalni, 'terapevtski' klepet?" "Vse to tako ali tako že delam stalno. Pri meni je to tako, kot ?e bi nekdo, ki zelo skrbi za svojo prehrano in hodi vsak dan te?, dobil neko motnjo, npr. koronarno bolezen ali diabetes, ki je vezana na zdravo prehrano in gibanje. Nima ve? kaj narediti. Ja?" Dvigne obrvi. Ja, odvrnem v sebi tiho.

"Lahko edino jemlje antidiabetike. Torej sam lahko jemljem edino antidepresive," re?e naveli?ano. "Samovžig se res lahko zgodi. To res obstaja. ?eprav psihiater nikoli ne ve, ali je res pobral popolnoma objektivne podatke. V primerih, ko se zdi, da ni drugega razloga, sam govorim tudi s pacientovim partnerjem ali kako drugo osebo." Ozra?je postaja vse bolj naelektreno. Pogovarjava se že skoraj pol ure. Dr. Maruši? je vse bolj nejevoljen zaradi mojih nenehnih vpadanj v besedo, jaz, ker ne dobim zadovoljivega odgovora. Vmes mi je že omenil, da nasprotujem vsemu, kar re?e, in da prav, se bova šla pa tako igro. "šele potem? Prej pa ne? Kako pa potem veste, da je to res samovžig?" "šele potem…" Zdaj je res že dovolj. "Ste zelo zahtevni kot spraševalka?" Re?eno je bolj kot trditev. "Moram zelo zelo paziti."

Zdaj je že rahlo mu?no. "Morala bi vaju še posneti s kamero," kon?no dvigne glavo iznad zapiskov njegova PR-ovka. "To neverbalno komunikacijo". Verjetno se gledava srepo. Njen komentar razelektri ozra?je; vsem trem gre na smeh.

"Odli?no!" se zaheheta dr. Maruši?. "Potem bi lahko napravili strip namesto intervjuja." šele tik pred koncem pogovora se domisli svojega najve?jega strahu: prisilna upokojitev. ?e bi ga poskušali prisilno upokojiti, pravi, bi verjetno "razvil duševno motnjo". "Ampak potem to ne bi bil samovžig, pa? pa bi bil vzrok ustavitev mojih ambicij in želje po delu in u?inkih," razmišlja. Kon?no se strinjam.

***

Druga?e misle?i psihiatri se zgražajo nad takim pojasnjevanjem duševnih motenj kot "nevrotransmiterskega kolapsa", ki naj bi bil oropan vsega smisla in ?loveškega odnosa. Maruši?eva smer se nazaj vznejevoljeno pritožuje nad "šarlatanstvom in bleferstvom" psihoanaliti?nih in sploh vseh metod "zdravljenja duše", ki po njihovem ne prinašajo rezultatov. Ti brez jasne "znanstvene" metode in brez opredeljenih ciljev, kot z nemalo prezira nekje pozneje v pogovoru pripomni dr. Maruši?, zgolj "bluzijo".

Nasvidenje torej dolgi terapevtski pogovori in analize s psihiatrom, še bolj nasvidenje Freudov psihoanaliti?ni kav? ("Freud je bil dober PR-ovec in najboljši deskriptor duševnih stanj na svetu, ?igar teorija pa je utemeljena na 13, 14 nesre?nih histeri?arkah", meni). Edina vrsta psihoterapije, ki ima po Maruši?evem u?inke (razli?nih psihoterapevtskih šol pa je na desetine), je kognitivno-vedenjska terapija.

"Kako so torej videti tele kognitivno-vedenjske terapije, v katerih se na 6 do 15 seansah ?udežno spremeni možganska kemija, kar naj bi bilo dokazano s študijami…," za?nem. "Kako mi je vše? vaša skepsa!" vzklikne, a ga ta vseeno ne zamoti preve?. "Pri KVT se dela tisto, kar se sicer dosega preko antidepresivov. S stimulacijo preko kemije. Gre za substitucijo negativnih misli in vedenj s pozitivnimi mislimi in vedenji. En primer KVT: odlog misli. ?lovek npr. neprestano razmišlja, da se mu bo zmešalo, da ga bodo odpeljali v bolnišnico, 'umrl bom, ker mi tako razbija srce'. Takrat mu razložim: to je tako, kot ko vas sili na straniš?e." Mene med to primerjavo malce sili na smeh, a se zadržujem. On nadaljuje. "Ne moremo re?i: o tem ne bom razmišljal, ker bom samo še bolj. Lahko pa re?emo: ne bom zdajle in bom samo vsak dan od dveh popoldne za 10 minut; takrat bom sedel na kav? in dal duška svojim negativnim mislim. Manj globoko depresivni prisluhnejo tej akciji in so zelo zadovoljni."

"Zveni zelo preprosto," pripomnim. "Zveni kot nekaj iz kakega ameriškega priro?nika: dopovedujte si, da … mislite si, da…" "Zakaj ste tako skepti?ni? Znate igrati violino?" "Ne."

"Zakaj bi lahko ?ez tri tedne znali zaigrati ?uk se je oženil? Ker bi dolo?ene gibe prstov na violini in loku tolikokrat zaigrali, da bi ga znali. ?e si v teh treh tednih namesto u?enja violine ponavljate tri stavke in si govorite, verjamem v to, da si bom našla idealnega partnerja, da bom uspela v službi, da bom imela višjo pla?o in da bom skrbela za svoje telo s fitnesom, boste to dosegli v 3 tednih."

"V treh tednih?" "V treh. Zakaj pa lahko vaje pilates spremenijo strukturo prej mlahavih trebušnih mišic po 6 mesecih? Zakaj bi bili možgani druga?ni kot mišica? Tisti, ki napredujejo z majhnimi koraki, lahko v par mesecih napravijo spremembo. Možgani so plasti?en organ. Prilagajajo se." Razmišljam. Sliši se že privla?no, ni kaj.

Dr. Maruši? naprej razlaga, da KVT v državah, kjer je bolj razvita, izvajajo tudi socialni delavci, medicinske sestre, skupine za samopomo? in svojci, ne samo psihologi, psihiatri in splošni zdravniki. "Ali pa ra?unalniki, preko katerih lahko pacient prejema navodila z natan?nimi opisi 'doma?ih nalog'?" dodam. "Ja, to je pa prihodnost," se nasmehne dr. Maruši?. "Gledati moramo na stroškovno u?inkovitost."

Medtem ko kognitivno-vedenjski terapevti mahajo s študijami, ki da dokazujejo njihovo visoko u?inkovitost, nasprotni tabor enako prepri?ano trdi nasprotno: da KV-terapevti pacientov ne spremljajo dolgoro?no in da so številne študije napravljene samo za pol leta. Da recidive oziroma ponovne upade v staro stanje obravnavajo kot popolnoma novo motnjo, s ?imer si navidezno zvišujejo prikaz u?inkovitosti v primerjavi s stroški zdravljenja. In da nekateri pacienti, ki so k terapevtu prišli po dobri stari pogovor ali ?loveški odnos, simptom zadržijo, ker sicer ne bodo imeli pravice do naslednjega obiska. ?e ?lovek ni obravnavan dovolj celostno, pravijo kritiki KVT, se "simptomatika prelije" – ena izgine, ker je z KVT "pokrita", vendar se na drugem življenjskem podro?ju pojavi druga; simptom je nekakšen "ventil", skozi katerega iz osebnostnega ekonom lonca uhaja para, ?e struktura ne omogo?a regulacije "ognja" pod njim.

***