Tu smo samo ljudje v stiski

?etrtek ob 8.30. V timski sobi se zbirajo zdravnici, medicinska sestra, socialna delavka, delovna terapevtka, glasbeni terapevt, psihologi. Prostora ni veliko, zato se stisnejo na stole in zofe, razporejene v pravokotnik okoli klubske mizice. Minuto kasneje se ob kavi in ?aju za?ne sestanek: najprej je na vrsti pogovor o fantu, ki so ga prejšnji dan sprejeli na oddelek za adolescentno psihiatrijo klini?nega oddelka za mentalno zdravje v Ljubljani. »Opisoval je blodnje, ni pa imel prividov in prisluhov. Delno je kriti?en do svojih prejšnjih doživetij. V bolnišnici, kjer se je do zdaj zdravil, se je pripravljal na dva izpita, v šoli je uspešen,« fantovo anamnezo povzame zdravnica, ki ga je bila sprejela.

Medtem zunaj sije sonce in mladostniki, ki se zdravijo na oddelku, posedajo ali postavajo pred glavnim vhodom. Za njimi so že jutranje vstajanje, zajtrk in prva zdravila, sestanek pacientov in urejanje oddelka. še pol ure in za?ela se bo muzikoterapija.

Oddelek za adolescentno psihiatrijo letos praznuje trideseti rojstni dan. Ustanovila ga je dr. Martina Žmuc Tomori, ki je zamisel zanj dobila v Veliki Britaniji. Takrat je bil to edini tovrstni oddelek na obmo?ju nekdanje Jugoslavije. »Pri nas imamo presek vseh psihiatri?nih bolezni in motenj. Pacienti s podobnimi težavami so po bolnišnicah za odrasle razporejeni na razli?ne oddelke, mladostniki pa so pri nas zbrani na enem,« pravi vodja oddelka Irma Kuhar, dr. med., specialistka za psihiatrijo. Na oddelku se tako zdravijo fantje in dekleta, stari od 14 do 21 let, ki so psihoti?ni ali depresivni, imajo anksiozne motnje, so poskusili narediti samomor ali pa so prišli zaradi samopoškodbenega vedenja.

Na voljo imajo šest spalnic in v njih osemnajst postelj. Vse so zasedene. Vrata v stavbo, kjer je oddelek, so vedno odprta. Ob dopoldnevih imajo urnik zapolnjen z aktivnostmi, ob popoldnevih pa imajo nekaj dni v tednu prost izhod oziroma izhod s terapevtom, ko se u?ijo, kako konstruktivno preživljati prosti ?as. Za konec tedna gredo lahko domov. »?e bi za katerega od pacientov potrebovali varovanje, bi ga hospitalizirali v kateri od drugih psihiatri?nih bolnišnic,« pojasnjuje Irma Kuhar. »Naš oddelek obenem ne more biti prese?iš?e vseh težav mladostnikov. Zato se morajo tisti s težavami najprej obrniti na svetovalko v šoli ali na osebno zdravnico oziroma ambulantnega psihiatra. Pomembno je, da ?imve? mladih zdravimo v ambulantah, da jih ne umaknemo iz okolja. Ponavadi k nam pridejo zaradi hujših motenj, ki jih ne moremo ambulantno zdraviti, ampak je potrebno bolj institucionalno bolnišni?no zdravljenje. Pacienti so na oddelku v povpre?ju 33 dni. Uspešni smo, ?e dosežemo izboljšanje stanja in se zato potem lahko naprej zdravijo v ambulanti. Pri psihoti?nih pacientih je uspeh, da nimajo ve? prividov in prisluhov in da jim pomagamo, da se vrnejo v obi?ajno življenje, pri depresivnih, da se dobro po?utijo, da ne mislijo ve? na samomor.«

Približno tretjina pacientov ima psihoti?ne motnje. Sledijo anksiozne in razpoloženjske (na primer depresija) ter obsesivno-kompulzivne. Kako veliko težav in motenj imajo mladostniki, nakazuje raziskava Dejavniki tveganja pri slovenskih srednješolcih. V njej je sodelovalo 5000 slovenskih mladostnikov: petina jih je bilo depresivnih,ali pa so zlorabljali substance oziroma so se samomorilno vedli. V tej raziskavi so bili zajeti samo uspešni srednješolci, torej tisti, ki hodijo v šolo, in ne tisti, ki je ne obiskujejo iz tega ali onega razloga. »Mladostniki težave pogosto rešujejo z alkoholom, travo ali tako, da se poškodujejo. Starši njihove stiske velikokrat opazijo šele, ko nastopijo težave v šoli,« dodaja Irma Kuhar.

Ni nujno, da so težave mladostnikov posledica tega, da je v družini nekaj narobe. »Kljub temu imajo starši naših pacientov pogosto ob?utek krivde, sramu. Vzrok za težave svojih otrok iš?ejo v sebi, v družini. Zato jih je treba razbremeniti. Nekateri razmišljajo, 'joj, takrat sem tointo naredil, kaj pa ?e je to razlog'. Dolgo ?asa potrebujejo, da re?ejo, 'nisem kriv'. Po drugi strani pa so v?asih moteni odnosi v družini, slaba komunikacija, celo zlorabe lahko razlog za težave otrok. Takrat poskušamo pomagati, da se odnosi izboljšajo, da za?nejo komunicirati. Posamezne matere denimo težko sprejmejo dejstvo, da partnerji zlorabljajo njihove h?ere.«

Dan se na oddelku za?ne ob 7.15, ko je treba vstati. Pol ure kasneje je zajtrk. Ob 8.00 prvi? dobijo zdravila. Do devetih imajo ?as, da uredijo oddelek, nato pa se za?ne terapevtsko delo. »Vse temelji na pogovorih in dogovorih,« pojasni glavna sestra Nada Ovseniak. Tako poskušajo spodbujati odgovornost mladostnikov in ob?utek odraslosti. Na oddelek, kjer dela že skoraj trideset let, pride vsako jutro ob sedmih. To uro dneva ima najraje: takrat njeni pacienti vstajajo in ?e se kateri želi pogovoriti, lahko potrka na vrata ambulante. »Oddelek zahteva celega ?loveka, zato moraš to delo imeti rad. Mladostniki ti hitro nastavijo zrcalo. ?e ?utijo, da jih ne poslušaš, da nisi z njimi, ti kar povedo. 'A ste danes slabe volje?' vprašajo,« pove sestra Nada.

Zdravila mladostnikom pomagajo nadzirati njihova ob?utja; toda stiske tu in tam privrejo na dan. Prestrašenost in nezadovoljstvo, ki sta ju potisnili v ozadje, ob?utijo denimo popoldne, ko so sami s seboj, ko se delovni vrvež na oddelku umiri. Takrat se pogosto obrnejo na medicinske tehnike.

Ti so njihova širša nadomestna družina. Varovancem morajo ponuditi ob?utek, da so na varnem, da je nekomu mar za njihove stiske, da so nekje, kjer jih razumejo. Pomagati morajo psihoti?nim, da se vklju?ijo med druge; nepsihoti?nim pacientom, ki imajo predsodke do psihoti?nih, pa, da sprejmejo njihovo druga?nost, jim pojasniti, da imajo težave in da se bodo pozdravili. Pacienti, ki svoje psihi?ne stiske izražajo z vedenjskimi motnjami, preverjajo, kje so meje dovoljenega in možnega – tako kot to sicer mladostniki po?nejo doma. ?e smejo ven do šestih popoldne, se vrnejo kasneje. S tem »rušijo« pravila oddelka, s katerimi so jih seznanili ob prihodu, in obenem razdiralno vplivajo na skupino, zato se morajo medicinski tehniki z njimi posebej pogovoriti in ?e opozorila ne zaležejo, morajo opozoriti zdravnika, ki je v oddel?ni hierarhiji najviše.

Dopoldne za mladostnike poleg obeh zdravnic in glavne medicinske sestre skrbijo še drugi strokovnjaki. Socialna delavka Damjana Stržinar vodi trening u?inkovitega u?enja in socialnih veš?in. Paciente u?i, kako naj se motivirajo za u?enje, pa tudi, kako naj si razdelijo u?no snov, da bo laže. ?as namenijo še drugim veš?inam: denimo, kako naj se u?ijo poslušati druge in ne samo sebe. »Pa še: kako se opravi?iti in pohvaliti,« doda Damjana. »To je zelo pomembno, s tem lahko izboljšajo odnos s starši in vrstniki in pridobijo na samozavesti.«