Sprejem na oddelek oziroma vstop v skupino sopacientov in proces zdravljenja poskuša olajšati ena od treh formalnih priložnosti na veliki terapevtski skupini – Prihod v skupino. Takrat se pacienti, zdravniki in terapevti posedejo v krog in prisluhnejo novemu ?lanu.
Osemnajstletni Anže (vsa imena so spremenjena zaradi varovanja zasebnosti) je povedal, da je kajenje trave pri njem spodbudilo izbruh psihoze. »Sfuzlan sem bil. Možgane mi je skoraj scvrla. Izgleda, da imam slabo psiho za droge. Zdaj je v redu. Tu se zdravim. Ko bom doma in ?e me bodo poklicali prijatelji, da bi šli kadit, se jim ne bom pridružil.«

Velika terapevtska skupina je priložnost tudi za slovo. Takrat lahko pacient razmišlja o zaklju?evanju zdravljenja, o izkušnjah, ki jih je pridobil med terapevtsko obravnavo, o ciljih v življenju. Devetnajstletni Matej je na oddelek prišel zaradi psihoze, zaradi katere je imel prisluhe. »Tu sem se imel fino, hitro je minilo,« je povedal. Prisluhov zdaj jih nima ve?, vendar pravi, da so ga izmu?ila zdravila, ki jih je prejemal. Ker bi tudi njemu kajenje trave poslabšalo zdravje, so mu sopacienti za slove poskusili našteti, kako lahko uživa brez droge: zanj je morda najpomembnejše igranje na bobne. Od ?asa, ki ga je preživel na oddelku, si je najbolj zapomnil prav svoj bobnarski nastop.

Devetnajstletna Eva je prava lepotica. Kdor bi jo sre?al na ulici, bi pomislil, da ji ni? ne manjka; takšno luštno in simpati?no dekle pa? ne more imeti nobenih težav pod soncem. Eva se zdravi zaradi depresije. Njene težave so se za?ele pred dvema letoma, »ker sem imela ful izgub,« kot pove. »Bila sem ?isto na tleh. Nikjer se nisem dobro po?utila. Doma sem hotela iti ven, ko sem bila zunaj, sem hotela nazaj domov.«

Pred petimi leti ji je umrl tedanji fant. Naredil je samomor. Tri leta kasneje, torej malo pred tem, ko so se za?ele njene težave, ji je umrla še stara mama, na katero je bila zelo navezana. Poleg tega je bila ve?krat razo?arana v ljubezni. »Hitro in mo?no se navežem,« pripoveduje vitka svetlolaska, ki ima na usnjeni verižici okoli vratu srebrno žiletko. »Ali me prevarajo ali pa so kakšne druge scene,« pojasnjuje, zakaj so njene zveze s fanti neuspešne. »Vedno na koncu jaz trpim.«

V osnovni šoli je bila pridna in marljiva. Za dober šolski uspeh se ji ni bilo treba u?iti. Potem je prišla v srednjo šolo, kjer se je bilo treba potruditi. Ona se ni. Za?ela je izostajati od pouka, za svoje pomanjkljivo znanje je dobivala slabe ocene, zato se je s starši za?ela prepirati. »Ko mi je stara mama umrla, sem se za?ela rezati,« pove.

»Hotela sem nekaj narediti, da bi premagala bole?ino. Bilo mi je zelo hudo. Takrat sem spoznala veliko drugih, ki so po?eli enako. Ne vem, kje sem to pobrala. Morda sem o tem kje brala. Nekaj sem si hotela narediti. Ko sva nehala z resnim fantom, sem poiskala škarje. Tako težko mi je bilo v srcu, ves ?as sem jokala. Hotela sem, da bi me bolelo nekje drugje, pa magari tako, da sem se rezala. Tisto no? je bilo bolje, naslednji dan je bilo tako kot prej.«
Na oddelek je prišla po dolgi in zapleteni poti. Ker se je težko u?ila, se je najprej pogovorila z razredni?arko, ta jo je napotila k šolski psihologinji, ki ji je svetovala, naj se zaupa staršem. »Ful me je bilo strah. Najprej sem rekla, naj jim ni? ne pove. Potem sem se odlo?ila, da se bom tega rešila. Bila sem presene?ena, ker so se starši lepo odzvali. Niso izbruhnili, ?eš da sem jih razo?arala.«

šla je k psihiatrinji, ki ji je predlagala bolnišnico. »Ustrašila sem se, 'ali je z mano res tako hudo?'« Psihiatrinja ji je razložila, da se bo potem bolje po?utila, da bo delo potekalo v skupini. Starša sta pristala. »Tu sta mi najbolj vše? velika terapevtska skupina in psihodrama. Temo za veliko terapevtsko skupino dolo?imo že zjutraj. Tam lahko izrazim svoje mnenje. Vsi me poslušajo: poskusijo mi dati odgovore. Pred nobenim mi ni treba ni?esar skrivati, ker imamo vsi podobne probleme.«

Nazadnje se je rezala pred nekaj tedni. Doma, za konec tedna, neko nedeljo. Na oddelku tega ne smejo po?eti. »Samo dve zarezi sem naredila. Premišljevala sem, zakaj se je meni moralo toliko tega zgoditi, da sem pristala v bolnišnici. Eni pravijo, da pridobivam izkušnje. Jaz pravim, da je življenje kruto. ?utim, da moram biti bolj mo?na. Preve? sem ob?utljiva. Na živce mi gre terapija, kjer terapevt re?e, pojdi v naravo. Kdor ni bil na istem, ne more vedeti, ali bo narava pomagala ali ne.«

Srebrna žiletka jo spominja na samopoškodbeno vedenje. »Dve leti sem to po?ela. To je nekakšno nadomestilo. ?e se ne morem rezati, naj imam vsaj žiletko pri sebi.«
S starši se zadnje ?ase bolje razume. »Doma se nikoli nismo pogovarjali, samo o tem, kaj je novega v šoli in kaj bo za kosilo. Jaz bi rada prijateljski odnos z mami. To je meni tako lepo, da ji lahko zaupaš vse, tudi najve?je neumnosti, ki si jih naredil. Z mojo se ni dalo pogovarjati o takšnih stvareh. Premalo je razgledana. ?e bi prišla domov vsa zadeta od trave, tega ne bi opazila. Starša sta govorila, najprej šola, potem ostalo. Nisem jima mogla povedati, da sem se razšla s fantom.«

Eva meni, da ima vsak probleme. Nekateri jih bolj prikrijejo, drugi manj. Ona jih ne zna. Zdi se ji, da današnja družba ne more sprejeti, da nekateri potrebujejo pomo?. »Zafrkavajo te. Takoj pomislijo, da si nor. Tu pa smo samo ljudje v stiski. Ne znamo si pomagati in potrebujemo pomo?. Jaz sem jo poiskala pri devetnajstih, nekateri jo bodo pri štiridesetih.«