Na oddelku za adolescentno psihiatrijo je veliko deklet, ki se režejo. »To se je danes zelo razširilo. Ta svet je tako stresen. Filajo te z informacijami, pomembni so šola, kariera, denar,« pojasnjuje Eva.

Tisti ?etrtek so se na veliki terapevtski skupini pogovarjali o samopoškodbah. Te naj bi bile eden od klicev na pomo?.

Kaj je to?

»Da se režeš, bruhaš, tepeš, vžigaš predmet v kožo, poskušaš narediti samomor.«
Zakaj to po?nejo?

»Ker nimam lepe podobe o sebi; ker se nimam rada, ker ne morem zdržati v življenju; ker sem živ?na, ker imam veliko problemov.«

Drugi so jih težko razumeli: zakaj bi si nekdo povzro?al bole?ino?

»Ko se poškoduješ, nekaj narediš, nekam iztreseš jezo. … Najprej sem razbijala, toda potem sem postala še bolj živ?na. … Izgubila sem samozavest, razmišljala sem o samomoru. … Porezala sem se in se pomirila. … Ne morem se obvladovati. … Ko si jezen, ne veš, kaj delaš. … Sprostiš energijo in potem je bolje. In potem obžaluješ,« so pripovedovala dekleta.
»Najteže se je pogovoriti,« je pojasnilo eno dekle. »Laže je iti jest in bruhat, se napiti, porezati in kaj razbiti, kot se pogovoriti o problemu.«

Sovrstniki so jim poskušali povedati, da to ni pravi na?in za reševanje stisk. »Vsi smo kdaj žalostni, jezni. Probleme je treba za?eti reševati ali pa druga?e izražati stisko.«
Toda – »Pogovor pomaga, toda moraš biti mo?an, da poveš, da imaš problem,« je dejalo drugo dekle.

Nekatere v skupini motijo dekleta, ki se režejo. Na veliki terapevtski skupini imajo priložnost, da se odzovejo in to povedo. Pa tudi da poskusijo razumeti, zakaj dekleta to po?nejo, in jim svetovati, kako naj si pomagajo.

Ura je 9.15. V pritli?ju klini?nega oddelka za mentalno zdravje se za?enja muzikoterapija. Fantje in dekleta prinesejo glasbo: ne zato, da bi z njo ugajali, ampak da bi izrazili svoje razpoloženje in ob?utja. Kajti težko spregovorijo o težavah, ki jih mu?ijo.

Nekateri spijo, drugi ždijo v kotu, nekaj jih sodeluje v pogovoru. Anže, ki je bil tisti dan zadnji? na muzikoterapiji, že po nekaj minutah vstane, da bi šel. Takoj se mu pridruži še Matjaž. Muzikoterapevt Tomaž Stradovnik ju potem prepri?a, da ostaneta. Nato v predvajalnik vloži cede s skladbo Dolce vita hrvaške pevke AnÄ‘e Mari?. Oja?a zvok. V sosednji sobi imajo delavnico iz psihodrame in nekdo takoj potrka na vrata in prosi, naj utišajo glasbo. »To ni pošteno,« protestirajo dekleta. Pritrdi jim tudi Tomaž. »Glasbo je treba poslušati z dolo?eno jakostjo, da zbudi dolo?ene dražljaje, ki so za njeno ob?utenje potrebni.«

Tomaž nato predvaja skladbo Les Toreadors iz Bizetove Carmen. »To je skladba, ki lahko spodbudi razli?na razpoloženja,« pove skupini.

Katarino je spomnila na voz in poro?ni par, ki se vozi ob jezeru. Njene psihoze so prijazne in prijetne. V?asih, re?e svojim terapevtom, ji ni prav, ker ji jih ho?ejo odvzeti.

Sonja Merljak

Objavljeno v Sobotni prilogi dnevnika Delo, v soboto, 09.07.2005
Prispevek je last Dnevnika in avtorice.