Pripombe in predlogi Koordinacije NVO k predlogu Zakona o duševnem zdravju
Pripravila: Barbra Moškri?
I. UVOD
1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona
Vsak sedmi izmed nas ima v danem trenutku duševno motnjo in vsak tretji jo bo imel vsaj enkrat v življenju. Na dva milijona prebivalcev gospodarsko relativno dobro razvite družbe, kakršna je naša, je v danem trenutku mogo?e predvideti okrog 10.000 psihoti?nih obolenj in približno 100.000 depresivnih ter anksioznih stanj. Glavni problem na podro?ju duševnega zdravja v Sloveniji pa je visoka stopnja samomorov (prek 30 na 100. 000 prebivalcev).
Ker je prevalenca duševnih motenj med vsemi boleznimi v najbolj strmem porastu, se bo ekonomsko breme zaradi duševnih bolezni iz sedanjih 10% do leta 2020 dvignilo na 15%, ko bo v tem pogledu že ve?je od ekonomskega bremena zaradi koronarne bolezni. Število oseb z duševnimi motnjami pa naraš?a tudi zaradi demografskih trendov. Povpre?na letna stopnja rasti pri?akovane življenjske dobe v razvitih državah dosega med 0,2 do 0,5%, kar pomeni, da se na vsakih 2 do 4 let podaljša za eno leto, zato se nenehno pove?uje število oseb, starejših od 65 let in celo od 85 let.
Na podlagi podatkov se ocenjuje, da v enem letu 27% odraslih Evropejcev izkusi eno izmed oblik duševnih bolezni, od tega 6,3% somatoformnih obolenj, 6,1% depresij in 6,1% fobij. Število samomorov v državah Evropske skupnosti presega število smrtnih žrtev prometnih nesre?. Evropski ekonomsko-socialni odbor v svojem mnenju strokovne skupine za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo o zeleni knjigi Izboljšanje duševnega zdravja. Pot k strategiji na podro?ju duševnega zdravja za Evropsko unijo COM (2005) 484 poudarja, da so posledice slabega duševnega zdravja za skupnost številne, ker motnje vplivajo na kakovost življenja bolnikov, njihovih družin in širše družbe. Poro?ilo predlaga finan?no oceno bremena duševnih motenj, ki se nanaša na izgubo produktivnosti, stroške socialnega, izobraževalnega, kazenskega in sodnega sistema celotne družbe.
V Sloveniji imamo 6 psihiatri?nih bolnišnic, od tega je ena del splošne bolnišnice. Druge nastanitve za osebe z duševnimi motnjami so opredeljene kot ustanove za odrasle s posebnimi potrebami (5 ustanov), mešane ustanove-domovi za starejše in domovi za odrasle s posebnimi potrebami (7 ustanov), veliko oseb z duševnimi motnjami pa najdemo tudi v domovih za starostnike, katerih število se redno pove?uje. Psihiatri?ne bolnišnice so razporejene tako, da imajo prebivalci Koroške, Primorske in Dolenjske regije do njih zaradi oddaljenosti težjo dostopnost, kot to velja za povpre?je. Tudi ambulantna psihiatri?na oskrba je v teh krajih deficitarna. Sodobno bolnišni?no zdravljenje duševnih motenj predstavlja sorazmerno kratek, vendar klju?en del pomo?i pri osebah, ki imajo resne in pogosto tudi ponavljajo?e se duševne motnje (shizofrenijo, bipolarno duševno motnjo, depresivno motnjo in druge duševne motnje).
Državljanom Republike Slovenije ni omogo?ena enakopravna dostopnost do psihiatri?ne oskrbe. Od 190 psihiatrov v Sloveniji, jih kar 102 dela v Ljubljani, nadaljnjih 36 pa v Mariboru. Regije, ki ne premorejo nobene psihiatri?ne bolnišnice (Primorska, Dolenjska z Belo Krajino, Koroška), "pokriva" od 1 do 7 psihiatrov specialistov.
Psihiatrija 1 2 3 4
OE ZZZS Število prebivalcev Število specialisti Število/1000 prebivalcev koncesionarji število timov
Celje 195946 13 0,066 2
Nova Gorica 102565 5 0,049 1
Koper 140178 7 0,050 4,5
Kranj 198713 17 0,086 1,5
Ljubljana 608429 102 0,168 17,09
Maribor 319282 36 0,113 6
Murska Sobota 122483 2 0,016 2
Novo mesto 108094 5 0,046 2,5
Ravne 135484 1 0,007
Krško 69940 2 0,029
RS 2001114 190 0,095
Brez LJ 1392685 88 0,063
Slovenija je na podro?ju psihiatri?ne skrbi v sedemdesetih letih med prvimi v svetu uvajala sodobne oblike psihiatri?ne obravnave kot so terapevtske skupnosti in psihiatri?ni dispanzerji. Sodobne smernice psihiatri?nega zdravljenja narekujejo poleg intenzivnega zdravljenja v psihiatri?nih bolnišnicah tudi nepretrgano spremljanje bolnikov z najhujšimi duševnimi motnjami v skupnosti. Nepretrgana obravnava skupine s hudimi psihoti?nimi motnjami, ki imajo pogoste ponovitve bolezni, hospitalizacije proti njihovi volji, ki slabo sodelujejo pri zdravljenju in imajo dvojne diagnoze z odvisnostjo ali pogostimi zlorabami psihoaktivnih substanc, zagotavlja boljšo kakovost obravnave, pravo?asne nujne posege, izboljša kakovost življenja pacientov, vpliva na število ponovnih sprejemov in lahko skrajša, ali celo prepre?i obdobja hospitalizacije. Za nepretrgano obravnavo v skupnosti je potrebno zagotoviti mrežo zdravstvenih, socialno varstvenih, izobraževalnih in drugih storitev. Psihiatri?no zdravljenje v skupnosti je nujno za zgodnje prepoznavanje poslabšanj motenj, takojšnjo psihiatri?no obravnavo in visoko prilagodljivost psihiatri?nega zdravljenja konkretnemu bolniku.
Dejavnosti in storitve v nevladnih organizacijah (v nadaljnjem besedilu: NVO) v Sloveniji ve?inoma izvajajo prostovoljci, kažejo pa se potrebe po višji stopnji usposobljenosti in profesionalizaciji ve?jega dela dejavnosti. Kvaliteta dela v programih socialnega varstva in zdravstveno rehabilitacijskih storitev je odvisna tudi od usposobljenosti izvajalcev programov. NVO so sicer razvile del dejavnosti v skupnosti, vendar v sedanji kadrovski sestavi, organizaciji in projektnem na?inu financiranja ne morejo prispevati veliko k zdravstveni oskrbi teh pacientov. V drugih državah pa imamo veliko primerov dobre prakse, ko so NVO prevzele nase ve?ji del aktivnosti pri rehabilitaciji, zdravljenju in reintegraciji osebe s težavami v duševnem zdravju v lokalnem okolju. Na podro?ju duševnega zdravja pri nas deluje danes v NVO 44 stanovanjskih skupin s približno 200 uporabniki, 22 dnevnih centrov, katere obiskuje okrog 380 uporabnikov in 14 svetovalnih in informativnih pisarn, katere obiskuje okoli 400 uporabnikov in 50 svojcev. Znotraj zavodov, centrov za socialno delo, društev in drugih nevladnih organizacij pa deluje okoli 20 skupin za samopomo?.
Januarja 2005 je tudi Republika Slovenija v Helsinkih na Finskem podpisala deklaracijo Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljevanju teksta: SZO) Mental Health Declaration for Europe. Facing the Challenges, Building Solutions. EUR/04/5047810/6, kar pomeni, da se bo pridružila k skupnim naporom Evropske unije za izboljšanje zdravstenega varstva na podro?ju duševnega zdravja. Na podlagi te deklaracije je bila Evropska komisija Evropske unije (v nadaljevanju teskta: EK) sprejela zeleno knjigo Izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva. Pot k strategiji na podro?ju duševnega zdravja za Evropsko unijo COM (2005) 484 kon?. (v nadaljevanju teksta: Zelena knjiga), Zelena knjiga je sprožila široke debate na ve? nivojih. Kot nadaljevanje urejanja podro?ja duševnega zdravja prebivalcev EU na?rtuje EK ministrsko konferenco, ki bo izvedena še v ?asu predsedovanja Republike Slovenije dne 13.junija 2008 v Bruslju. Predvidoma bodo predstavniki držav ?lanic EU na tej ministrski konferenci podpisali "Evropski dogovor za duševno zdravje". Konferenca bo sprožila daljši proces dejavnosti na nivoju EU na podro?ju duševnega zdravja. V nadaljevanju dejavnosti in usklajevanja skupnih stališ? je predvideno oblikovanje predloga EU Priporo?ila za Evropski parlament in Svet EU v letu 2009.
Predlagatelj zakona je upošteval smernice navedenih dokumentov, zlasti Zelene knjige, pa tudi priporo?ila iz naslednjih mednarodnih aktov: WHO, Mental Health Care Law: Ten Basic Principles, Geneva 1996; Priporo?ilo Odbora ministrov državam ?lanicam glede varstva ?lovekovih pravic in dostojanstva oseb z duševnimi motnjami Rec(2004)10, Recommendation R(90)22 on the protection of the mental health of certain vulnerable groups in society; Priporo?ilo Odbora ministrov državam ?lanicam o prilagoditvi sistema zdravstvenega varstva potrebam po zagotavljanju zdravstvene oskrbe in storitev marginalnim skupinam prebivalstva Rec (2001)12, White Paper on the protection of the human rights and dignity of people suffering from mental disorder, especially those places as involuntary patients in a psychiatric establishment, DIR/JUR (2000)2 ; Principles for the protection of persons with mental illness and the improvement of mental health care, Adopted by General Assembly resolution 46/119 of 17 December 1991 (MI Principles); Standardna pravila za izena?evanje možnosti invalidov OZN, 1994, in druge.
Predlagatelj zakona je upošteval tudi naslednje mednarodne dokumente: Konvencija o varstvu ?lovekovih pravic in temeljnih svoboš?in (EK?P), Konvencija o ?lovekovih pravicah v zvezi z biomedicino, Oviedska konvencijo.
Ustavno sodiš?e Republike Slovenije je z odlo?bo št. U-I-60/03-20 (Uradni list RS, št. 131/2003) z dne 4. 12. 2003 ugotovilo, da so dolo?be od 70. do 81. ?lena Zakona o nepravdnem postopku v neskladju z ustavo. V zvezi s tem je Ustavno sodiš?e naložilo zakonodajalcu:
1. da se pri dolo?itvi pogojev za prisilno zadržanje sodiš?em omogo?i presojo ali je takšen ukrep nujen, ker zaželenega cilja ni mogo?e dose?i z drugimi sredstvi. Na drugi strani pa mora zakonodajalec ukrep prisilnega pridržanja omejiti le na primere, v katerih bi bil tak poseg v sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in sorazmerno pri?akovanim u?inkom tega zavarovanja. Poleg prisilnega zadržanja je potrebno dolo?iti druge oziroma alternativne ukrepe za doseganje istega cilja;
2. da pravica do sojenje mora biti izvedena v razumnem roku oziroma mora biti dolo?en sistem hitrega odlo?anja o zakonitosti odvzema prostosti. Zakonodajalec naj bi zato dolo?il ustrezno kratke roke, saj le hitri sodni nazor glede zakonitosti pridržanja lahko zagotovi u?inkovito varstvo pravic bolnika;
3. naj obvestilo o pridržanju, ki ga zdravnik pošlje sodiš?u, vsebuje tudi razloge, ki so narekovali ukrep prisilnega pridržanja. Le na podlagi teh razlogov lahko sodiš?e odlo?i, ali je bilo prisilno pridržanje v posameznem primeru dejansko nujno;
4. da sodiš?e mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. Bolniku, ki sam ni sposoben razumeti in uveljavljati svojih pravic v postopku, je potrebno zagotoviti ustrezno zastopanje;
5. da uredi položaj in pravice bolnikov v ?asu pridržanja na zaprtem oddelku psihiatri?ne bolnišnice. Posebna pozornost mora biti namenjena varstvu osebnostnih pravic ter varstvu njegovega dostojanstva;
6. da opredeli kateri so tisti ukrepi zdravljenja, ki izhajajo že iz samega namena in narave ukrepa prisilnega pridržanja in so z njim logi?no povezani, na drugi strani pa mora dolo?iti tiste ukrepe zdravljenja, ki presegajo ta okvir in za katere je potrebna izrecna privolitev bolnika. To pa ne more pomeniti neomejenega pooblastila za izvajanje kakršnihkoli ukrepov zdravljenja brez ustreznega zunanjega nadzora in zakonodajalec mora dolo?iti primere, v katerih je dopustno prisilno zdravljenje;
7. da jasno opredeli primere in pogoje, pod katerimi je dopustno uporabiti ukrepe prisile in omejitev ter predvideti dolo?eno obliko kontrole oziroma nadzorne mehanizme nad uporabo teh ukrepov. Od ukrepov zdravljenja je potrebno razlikovati ukrepe prisile in omejitev, katerih namen je zagotoviti varnost, ko bolnik neposredno ogroža sebe ali druge ljudi v bolnišnici.
2.Cilji, na?ela in poglavitne rešitve
Poleg varstva pravic oseb s težavami v duševnem zdravju in uskladitve obstoje?e zakonodaje v skladu s citirano odlo?bo Ustavnega sodiš?a, želi zakonodajalec s predlogom zakona o duševnem zdravju tudi vzpostaviti pravni okvir za celostno in dolgoro?no zasnovano varstvo duševnega zdravja, tudi za nadzorovano obravnavo, ki je namenjena najhujšim oblikam duševnih bolezni po odpustu, ter obravnavo v skupnosti, ki pomaga osebam s težavami v duševnem zdravju pri njihovi rehabilitaciji, usposabljanju in vklju?evanju v družbeno življenje.
Predlog zakona o duševnem zdravju upošteva priporo?ila SZO, Evropske unije, Sveta Evrope in primere dobre prakse iz drugih držav.
Predlog zakona o duševnem zdravju zlasti:
– dolo?a mrežo izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje;
– vzpostavlja pravno podlago za sprejem Nacionalnega programa duševnega zdravja, ki bo opredelil strategijo skrbi in akcijski na?rt za duševno zdravje, cilje, organizacijo, razvoj in naloge mreže javnih služb za duševno zdravje, nosilce nalog za uresni?evanje nacionalnega programa in podlago za evalvacijo nacionalnega programa;
– opredeljuje pravice oseb v mreži izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje, zlasti v oddelkih pod posebnim nadzorom ter postopke za njihovo varstvo. Predlog zakona namenja posebno varstvo oziroma dolo?a postopke in odgovornosti za hospitalizacijo in zdravstveno obravnavo brez soglasja osebe. Za omejevanje pravic so dolo?eni pogoji, postopki in nadzorni mehanizmi za njihovo uveljavljanje. Predlog zakona prav tako poudarja na?elo sorazmernosti, da se mora vsako omejevanje pravic izvajati z za osebo najmanj restriktivno obliko ter najkrajši možni ?as;
– opredeljuje pravico do zastopnika v vseh postopkih obravnave v mreži izvajalcev za duševno zdravje. Oseba z duševno motnjo je velikokrat v situaciji, da ne more sama varovati svojih pravic, zato predlog zakona uveljavlja sistem zastopništva. Zastopnik bo lahko zastopal osebo v postopkih obravnave v mreži izvajalcev na podro?ju duševnega zdravja, ko oseba ne bo mogla samostojno varovati svojih pravic, ali ko bo menila, da so bile njene pravice kršene. Za zastopnika je predvideno dodatno izobraževanje in poseben izpit;
– dolo?a, da bo v postopkih pred sodiš?em osebo obvezno zagovarjal odvetnik;
– opredeljuje pogoje in na?in imenovanja zastopnikov, koordinatorjev nadzorovane obravnave in koordinatorjev storitev;
– ureja postopek sprejema v psihiatri?no bolnišnico in socialno varstveni zavod oziroma v nadzorovano obravnavo na naslednje na?ine:
– sprejem s privolitvijo,
– sprejem brez privolitve na predlog,
– sprejem brez privolitve v nujnih primerih;
– ureja postopek podaljšanja zadržanja, odpust in premestitev iz psihiatri?ne bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda;
– opredeljuje posebne metode zdravljenja in posebne varovalne ukrepe, postopke za njihovo izvajanje ter nadzor nad izvajanjem;
– vzpostavlja pravno podlago za obravnavo oseb z duševnimi motnjami v njihovem lokalnem okolju, in sicer v dveh oblikah, glede na potrebe osebe:
– nadzorovana obravnavo za osebe s hudo in ponavljajo?o se duševno motnjo, ki se bo izvajala v lokalnem okolju pod nadzorom koordinatorja nadzorovane obravnave, ki ga bo imenovala psihiatri?na bolnišnica, v sodelovanju s socialnimi in drugimi službami. Poudarek pri nadzorovani obravnavi bo na kontinuiteti zdravljenja osebe v lokalnem okolju izven psihiatri?ne bolnišnice,
– obravnava v skupnosti na podlagi interdisciplinarnega na?rta storitev, ki se bo s sodelovanjem in pomo?jo razli?nih strokovnjakov predvidoma izvajal v okviru za to pristojnih nevladnih organizacij pod nadzorom koordinatorja storitev. Pri obravnavi v skupnosti bo bolj kot na zdravljenju poudarek na rehabilitaciji in pomo?i pri vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer in vklju?evanju v družbeno življenje.
Predlagatelj je pri pripravi zakona upošteval na?elo sorazmernosti. Tako ima oseba pravico do najmanj agresivnega zdravstvenega posega za najkrajši možni ?as, to je le tako dolgo, da se odpravijo vzroki za ta poseg.
Z razvojem mreže izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje v skupnosti (nadzorovano obravnavo in obravnavo v skupnosti) predlagatelj zakona upošteva na?elo socialne države in pravico državljanov do primernega zdravstvenega varstva.
3. Ocena finan?nih posledic predloga zakona za državni prora?un in druga javna finan?na sredstva
Pri ocenjevanju finan?nih bremen zaradi posledic slabega duševnega zdravja nas tako SZO kot EU opozarjata na finan?no breme, ki ga zaradi duševnih motenj nosi družba kot celota. Ta se bistveno razlikuje od velikosti finan?nega bremena, ki je neposredno povezano z zdravljenjem osebe z duševnimi motnjami. 12-15% diagnosticiranih duševnih motenj se kon?a z invalidnostjo, kar predstavlja 30% vseh izgubljenih let zaradi prezgodnje smrti ali invalidnosti, med splošno populacijo pa je diagnosticiranih 15-20% oseb z duševno motnjo (vir: WHO, 2004). SZO v dokumentu Fact sheet EURO/03/03 z dne 8. septembra 2003 ugotavlja, da bo finan?no breme duševnih motenj in bolezni naraslo od sedanjih 12% na 15% do leta 2020. Ve? kot polovica invalidnosti v severno evropskih državah je povezanih s stresom. V Evropi je 30% delež aktivnosti splošnih zdravnikov povezanih z duševnimi boleznimi.
Finan?ne posledice Predloga zakona o duševnem zdravju lahko lo?imo na dolgoro?ne in kratkoro?ne oziroma neposredne in posredne. Za razliko od drugih bolezni, je pri duševnih boleznih o?itna razlika med stroški zdravljenja in vsemi ostalimi stroški. Pri tem pomenijo znatno najve?ji delež stroška izgubljena leta delovne dobe. V Zeleni knjigi med drugim ugotavljajo, da stanejo duševne bolezni v EU 3-4% BDP, v glavnem zaradi izgubljene produktivnosti. Evropski ekonomsko-socialni odbor v Mnenju strokovne skupine za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo o Zeleni knjigi EU (COM /2005/ 484 kon?.) poudarja visoko "ceno" duševnih bolezni, ki mo?no obremenjuje družbene vire in njene gospodarske, izobraževalne, socialne, kazenske in sodne mehanizme. Podatki kažejo, da so duševne motnje eden izmed vodilnih vzrokov za odsotnost z dela, zgodnjo upokojitev in invalidske pokojnine. Duševne motnje so glavni vzrok za pred?asne upokojitve in invalidnine tudi pri nas.
V letu 2004 je bilo hospitaliziranih 10 821 oseb, od tega 2040 zaradi shizofrenije ali bipolarne afektivne motnje. Ocenjuje se, da ima od teh ena tretjina težek potek, ter bi bila zanje primerna nadzorovana obravnava, to je približno 680 oseb. Vendar je potrebno poudariti, da gre za obravnavo bolnikov, ki bi bili sicer hospitalizirani. Zato ne moremo govoriti o novih stroških, ki bi nastali kot posledica tega predloga zakona.
Stroški za izobraževanje koordinatorjev storitev in zastopnikov
Za vzpostavitev dodatnega programa izobraževanja za koordinatorje storitev, bi za potrebe enega koordinatorja na 40.000 odraslih prebivalcev morali usposobiti 30 koordinatorjev. To število bi lahko dosegli v roku 3 let. V naslednjih letih lahko predvidevamo izobraževanje za takšno število koordinatorjev storitev, kot bi jih zaradi razli?nih razlogov bilo razrešenih oziroma bi sami prenehali s to dejavnostjo.
V Sloveniji je okoli 115.592 oseb, ki se soo?ajo z resnimi duševnimi motnjami (psihoti?ne in afektivne motnje). Predvidevamo, da je med njimi okoli 2,5% oz. 2889 takšnih, ki imajo dolgotrajne in ponavljajo?e se duševne motnje. Zaradi tega potrebujejo ustrezno pobolnišni?no skrb in obravnavo v skupnosti, ki jo je mogo?e dose?i zgolj z usklajenim in ustrezno na?rtovanim delovanjem razli?nih izvajalcev.
Delo komisij in stroški dodatnega izobraževanja leto 2009
10 oseb leto 2010
10 oseb leto 2011
10 oseb leto 2012
2 oseb
MDDSZ
zastopniki
75.000 EUR
20.000 EUR
20.000 EUR
5.000 EUR
Delo komisij in stroški dodatnega izobraževanja leto 2009
10 oseb leto 2010
10 oseb leto 2011
10 oseb leto 2012
2 osebi
MZ
koordinatorji storitev
19.000 EUR
19.000 EUR
19.000 EUR
3.800 EUR
Stroški za delo zastopnika
Zastopnik pravic oseb pri obravnavi oseb v mreži za duševno zdravje bo imel visoko ali univerzitetno izobrazbo s podro?ja prava, socialnega dela, medicine, psihologije ali druge ustrezne smeri in opravljen poseben izpit za zastopnika.
LETO 2009 2010 2011 2012 2013
Število oseb 12 12 12 12 12
Stroški
288.000 EUR 288.000 EUR 288.000 EUR 288.000 EUR 288.000 EUR
Strošek nadzorovane obravnave
Nadzorovana obravnava je namenjena osebam s težkimi duševnimi motnjami, za katere ustrezni strokovnjaki ocenijo, da hospitalizacija ni potrebna, ker jih je mogo?e zdraviti tudi v skupnosti. Torej bi morali za izra?un posledic tega zakona upoštevati razliko med institucionalnim zdravljenjem in nadzorovano obravnavo. Primerjava teh stroškov je 1:2,5 v korist nadzorovane obravnave, kar pomeni, da bi hospitalno zdravljenje teh oseb znašalo najmanj 7.112.700 EUR, ?e upoštevamo tudi predvideno uspešnost obravnave. Pri tem pa niso upoštevani druga finan?na bremena manj uspešnega zdravljenja, ki družbo bistveno bolj obremenjujejo kot samo zdravljenje. To so na primer izgubljena delovna leta, manjša delovna storilnost svojcev, ki so preobremenjeni, stroški dela policije, sodiš?a in drugih služb.
Ocena stroškov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za nadzorovano obravnavo:
LETO 2009 2010 2011 2012 2013
ŠT. OSEB 50 150 300 500 680
STROŠKI
v eurih
kader/delo 124.000 372.000 744.000 1.240.000 1.686.400
material 11.500 34.500 69.000 115.000 156.400
laboratorij 20.000 60.000 120.000 200.000 272.000
drugi stroški 23.000 69.000 138.000 230.000 312.000
SKUPAJ 178.500 535.500 1.071.000 1.785.000 2.426.800
Obrazložitev ocene stroškov:
Ocena stroškov temelji na podatkih Razširjenega strokovnega kolegija za psihiatrijo iz aprila 2007. Po izra?unih so stroški dela na bolnika 2.480 eur, stroški materiala 230 eur na enega bolnika, laboratorijske storitve 400 eur na bolnika ter drugi stroški (strošek za pisarniški material, vzdrževanje informacijske podpore (programi) amortizacija (osnovnih sredstev) in ostali posredni stroški v ocenjenem deležu 10%) 271 eur na bolnika.
Strošek obravnave v skupnosti
Obravnava v skupnosti je namenjena osebam, ki imajo zaradi lažjih duševnih motenj težave pri vklju?evanju v obi?ajno življenje ter obstaja nevarnost, da bi se brez obravnave v skupnosti razvile v težje in kroni?ne duševne motnje. Obravnava v skupnosti se bo praviloma izvajala v okviru nevladnih organizacij v obliki razli?nih dejavnosti:
– stanovanjske skupine
– programi rehabilitacije (farmakoterapija, psihoterapija, rehabilitacija kognitivnih funkcij, delovna terapija, kinezioterapija, trening socialnih spretnosti, psihoedukacija)
– zastopništvo
– programi (re)socializacije in druženja
LETO 2009 2010 2011 2012 2013
ŠT. OSEB 300 800 3000 3000 3000
STROŠKI
v eurih
kader/delo 600.000 1.800.000 3.000.000 3.000.000 3.000.000
oprema 80.000 240.000 400.000 400.000 400.000
SKUPAJ 680.000 2.040.000 3.400.000 3.400.000 3.400.000
Strošek dela sodiš?
O utemeljenosti prisilnega pridržanja osebe v psihiatri?ni bolnišnici je tudi doslej odlo?alo pristojno sodiš?e v pridržalnem postopku, kjer je sodiš?e moralo pridržani osebi postaviti odvetnika po uradni dolžnosti.
Število pripada zadev v postopku pridržanja na sodiš?ih v Sloveniji:
Leto 2001 2002 2003 2004 2005 2006
število 2943 3083 3175 1992 1878 2089
Predlog zakona o duševnem zdravju dolo?a dva postopka sprejema brez privolitve osebe, kjer bo o utemeljenosti tega predloga oziroma zahteve odlo?alo sodiš?e:
– postopek sprejema brez privolitve na predlog
– postopek sprejema v nujnih primerih.
Predlog zakona o duševnem zdravju vzpostavlja instituta "koordinatorja nadzorovane obravnave" in "koordinatorja storitev", ki bosta skrbela za celostno obravnavo osebe po oziroma namesto zdravljenja v psihiatri?ni bolnišnici. V daljšem ?asovnem obdobju se torej pri?akuje ustrezno znižanje prisilnih hospitalizacij, ki so bile doslej pogosto posledica neustrezne oziroma nikakršne oskrbe oseb s težavami v duševnem zdravju po odpustu iz bolnišnice.
Na eni strani predvidevamo znižanje števila sodnih postopkov zaradi znižanja števila sprejemov v nujnih primerih, ter znižanje stroškov sodnih postopkov v postopkih sprejema v nujnih primerih zaradi znižanja stroškov izvedenskih mnenj, ki jih ne bi ve? pisali sodni izvedenci psihiatri?ne stroke. Na drugi strani pa predvidevamo pove?anje števila sodnih postopkov zaradi vpeljave novega postopka sprejema brez privolitve na predlog, kot to zahteva odlo?ba Ustavnega sodiš?a U-I-60/03 z dne 04.12.2003 (Uradni list RS, št. 131/03).
4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu Evropske unije
Pri mednarodnopravni primerjavi je potrebno poudariti, da poteka prenova obstoje?e prakse in temu ustrezne spremembe zakonodaje v skoraj vseh državah. Za primere smo izbrali zakonodajo in prakso naslednjih držav: Avstrija, Italija, Velika Britanija. Avstrijo in Italijo smo izbrali zaradi podobnosti kulturnega okolja, saj je pri varstvu duševnega zdravja zelo pomembno kulturno lokalno okolje. Zato ne moremo v nobeni državi najti modela varstva duševnega zdravja, ki bi ga lahko preprosto prenesli v naše okolje. Potrebno je preu?iti razli?ne primere, zlasti primere dobre prakse ter jih primerno prilagoditi potrebam ljudi in posebnostim našega zgodovinskega in kulturnega okolja. Veliko Britanijo, v kateri pa nimajo enotne zakonodaje, ampak je ta razli?na po regijah (Anglija, Wales, Škotska in Severna Irska), ki smo jih zato tudi posebej predstavili, smo izbrali zaradi dobrih rezultatov njihove psihiatrije, po kateri se zgledujejo številne države in EU, tako da njeni vplivi prihajajo tudi v naše okolje, in to posredno: preko smernic SZO in EU in neposredno: s pomo?jo posameznih slovenskih strokovnjakov, ki so imeli možnost izobraževanja in delovanja v njihovem sistemu varstva duševnega zdravja.
VELIKA BRITANIJA
Zakon o duševnem zdravju (Mental Health Act – v nadaljevanju teskta: MHA) je bil sprejet leta 1983 in sedaj je ve? pobud za njegovo spremembo. Pobude za spremembo so osredoto?ene na upravljanje rizika z namenom izboljšanja rezultatov zdravljenja, ki opozarja na pravilno ravnovesje med javno varnostjo in pravicami posameznika. Ena od bistvenih sprememb, ki se predlagajo, vklju?uje razširitev mo?i prisile na skupnost, kajti zakon iz leta 1983 je bil posve?en izklju?no zadržanju v bolnišnicah, vendar so zelo narasle službe in storitve za osebe z duševnimi motnjami v skupnostih. Novi predlogi bodo prvi? omogo?ili tudi prisilno zdravljenje v lokalnem okolju. Del zakonodaje na podro?ju duševnega zdravja pokriva Anglijo in Wales, drugi del Škotsko, tretji pa Severno Irsko.
V Velika Britaniji se je med prvimi za?el razvijati model deinstitucionalizacije konec šestdesetih let, zlasti pa v osedemdesetih letih. V tem ?asu so posami?ne prostovoljne organizacije ustanavljale razli?ne skupnostne službe, kot so: stanovanjske skupine, dnevni centri, socialna podjetja in drugo. Sredi osedemdesetih let je dolgoletna krepitev idej o deinstitucionalizaciji presegla kriti?no to?ko in prišlo je do na?rtnega zapiranja bolnišnic. Glavna pobuda je prihajal iz menežerskih struktur racionalizacije poslovanja ter z regionalne upravno administrativne ravni. To dejavnost je podkrepil Zakon o skupnostni skrbi (Community Care Act, 1992). Službe je razdelil na tiste, ki storitve kupujejo in tiste, ki jih ponujajo ter tako omogo?il konkuren?nost, raznolikost in individualizacijo socialnih storitev (na?rtovanje skrbi, individualni skrbstveni paket za samostojno življenje.
Politika duševnega zdravja je bila sprejeta leta 1998, v njej so zajeti: zagovorništvo, promocija, preventiva, obravnava in rehabilitacije. Politika je osredoto?ena na primarno zdravstvo in dostopnost do služb, u?inkovitost služb za osebe s hudo duševno motnjo, službe in storitve za skrbnike ter zmanjšanje števila samomorov. Imajo tudi poseben nacionalni program za starejše in otroke.
Nacionalni program duševnega zdravje je bil sprejet leta 1999 in ima tri glavne cilje:
– vsi ljudje v krizi imajo dostop do kriznih oziroma timov za oskrbo doma (od leta 2005),
– vsi ljudje, ki imajo psihozo prvi?, imajo dostop do intenzivne obravnave v prvih treh letih s strani timov za zgodnjo intervencijo (od leta 2006),
– vsi ljudje z intenzivnimi potrebami imajo dostop do mobilnih timov (assertive outreach team) – od leta 2004.
Velika pozornost se namenja tudi boju proti socialnemu izklju?evanju oseb z duševnimi težavami.
Duševno zdravje sodi v sistem primarnega zdravstva. Zdravljenje hudih duševnih motenj je dostopno na primarnem nivoju. Vlada je postavila jasne standarde za službe oziroma storitve v nacionalnem programu leta 1999 (National Service Framework for Mental Health), ki dolo?a tudi poti do lahkega dostopa do bolj u?inkovitega primarnega zdravstva, s podporo sekundarnega zdravstvenega sektorja, kjer je to potrebno. Omogo?eno je vsaki osebi z duševno motnjo, da je u?inkovito zdravljena na primarnem nivoju in ima dostop do kompletnih storitev 24 ur na dan.
Splošni zdravniki se redno izobražujejo na podro?ju duševnega zdravja, v skladu z nacionalnim planom pa se bo izobraževanje okrepilo za splošne zdravnike, delavce na podro?ju duševnega zdravja, socialne delavce, delavce v skupnosti.
Zakonodaja v Veliki Britaniji ni enotna, del zakonodaje pokriva Anglijo in Wales, drugi Škotsko in tretji Severno Irsko.
Anglija in Wales
Pravni vir: Pravice duševnih bolnikov ureja The Mental Health Act (v nadaljnjem besedilu: MHA) iz leta 1983. Ta zakon na svojem za?etku definira duševne motnje, ki so razlog za njegovo uporabo, v nadaljevanju pa ureja predvsem pogoje in postopek za neprostovoljno hospitalizacijo duševnih bolnikov in zagotavljanje skrbništva zanje.
Na podlagi MHA je mogo?e zadržati samo osebo, ki trpi zaradi duševne motnje, razlog za pridržanje ne more biti samo nemoralno vedenje, promiskuiteta, seksualni odkloni ter odvisnost od alkohola ali mamil.
MHA temelji na na?elu, naj bodo sprejemi v bolnišnico, ?e se le da na neformalni osnovi, ter naj se prisilni ukrepi uporabljajo le v izjemnih primerih. Približno 90% pacientov je sprejetih neformalno. Neformalni sprejem pa je treba lo?evati od prostovoljnega. Na neformalen na?in so sprejete osebe, ki to želijo, pa tudi pacienti, ki so v stanju, ko ne morejo izraziti nasprotovanja. Po drugi strani pa zakon bolnišnicam ne nalaga dolžnosti sprejeti bolnika – na splošno sicer dolo?a, da naj bo vsakemu, ki si želi biti hospitaliziran to tudi omogo?eno, vendar nekatere bolnišnice zavra?ajo sprejem bolnikov na neformalni osnovi, ?e so v preteklosti prekinili zdravljenje proti zdravnikovim nasvetom.
Za prostovoljni sprejem ni potrebno zdravniško spri?evalo. Neformalno sprejeti pacienti lahko zapustijo bolnišnico kadarkoli ho?ejo in za to ne potrebujejo dovoljenja zdravnika. Zdravnik ali medicinska sestra pa lahko zadržita neformalnega pacienta za ?as, ki je potreben za formalen postopek za sprejem (zdravnik za najve? 72 ur, sestra pa za najve? 6 ur ali do prihoda zdravnika pred potekom tega ?asa, ki odlo?i o nadaljnjih ukrepih).
Neprostovoljni sprejem bolnika v bolnišnico se lahko izvede, ?e bolnik doživlja duševno motnjo take narave in obsega, da je pridržanje v bolnišnici na opazovanju (ali opazovanju, ki mu sledi zdravljenje) upravi?eno vsaj za dolo?en ?as, oziroma je pridržanje potrebno zaradi zdravja ali varnosti pacienta samega ali drugih oseb.
Prijavo za sprejem na opazovanje lahko poda pooblaš?en socialni delavec ali pa najbližji sorodnik, pod pogojem, da sta videla pacienta v roku 14 dni pred prijavo. Potrebno je mnenje dveh zdravnikov, ki ugotovita, da sta podana oba pogoja za sprejem na opazovanje. Pacienta lahko pregledata skupaj ali pa vsak posebej, vendar v tem primeru med pregledoma ne sme prete?i ve? kot pet dni. Traja 28 dni, za?enši z dnevom sprejema. Po tem ?asu je treba pacienta odpustiti, razen ?e se pacienta zadrži na drugi podlagi (sprejem na zdravljenje).
Pacient (ne pa tudi njegov bližnji sorodnik) ima v 14 dneh od sprejema pravico do pritožbe na Mental Health Review Tribunal ( v nadaljnjem besedilu: MHRT).
Bolnika se sprejme na zdravljenje, ?e trpi za duševno boleznijo, resno duševno motnjo, psihopatološko motnjo ali duševno motnjo take narave in obsega, da je zanj primerno zdravljenje v bolnišnici in bo takšno zdravljenje verjetno ublažilo ali prepre?ilo poslabšanje njegovega stanja, ali je tako zdravljenje potrebno zaradi zdravja in varnosti drugih oseb.
Bolnik je sprejet za dobo 6 mesecev z možnostjo podaljšanja s strani pristojnega zdravstvenega delavca za nadaljnjih 6 mesecev in potem vsako leto. Razlogi za podaljšanje so podobni razlogom za sprejem, s poudarkom na možnosti ozdravitve ali vsaj izboljšanja, oziroma sposobnosti za samostojno življenje pri neozdravljivih pacientih.
Bolnik ima možnost pritožbe na MHRT znotraj vsakega polletnega obdobja. ?e pacient v prvih 6 mesecih ni izkoristil možnosti pritožbe, mora vodstvo bolnišnice o tem obvestiti MHRT, prav tako pri podaljšanju pridržanja ?e so od zadnjega obravnavanja pretekla 3 leta. Najbližji sorodnik ima možnost pritožbe v pacientovo korist na MHRT, ?e pristojni zdravstveni delavec razglasi pacienta za nevarnega.
Postopek odpusta: Pacienta lahko odpusti odgovorni zdravstveni delavec (vedno, iz kakršnihkoli razlogov), vodstvo bolnišnice ali najbližji sorodnik, z 72 urno napovedjo, razen ?e odgovorni zdravstveni delavec poda mnenje, da je pacient nevaren. ?e odgovorni zdravstveni delavec poda tako mnenje, najbližji sorodnik ne more predlagati odpustitve nadaljnjih 6 mesecev. Sorodnik ima možnost pritožbe na MHRT v 28 dneh po tem, ko je bil obveš?en o razglasitvi bolnika za nevarnega.
MHA predvideva štiri postopke sprejema v nujnih primerih, ko medicinsko spri?evalo ni potrebno:
– sprejem na opazovanje v nujnih primerih,
– zadržanje neformalno sprejetega bolnika v bolnišnici,
– pridržanje bolnika na javnem mestu s strani policije, ki ga morajo nujno premestiti na 'varno mesto', ponavadi v psihiatri?no bolnišnico,
– iskanje in odvedba bolnika, ki se nahaja v privatnih prostorih in obstaja sum, da oseba trpi za duševno motnjo oziroma živi zanemarjena ali sama in ni sposobna skrbeti zase, je podobno prejšnjemu postopku.
V vseh štirih postopkih traja pridržanje najve? 72 ur, potem mora biti odlo?eno o zadržanju, ali pa je treba pacienta odpustiti. Pri kratkotrajnih ukrepih MHA ne predvideva možnosti pritožbe, vendar ima bolnik možnost zahtevka habeas corpus. Pri dolgoro?nejših ukrepih je možna pritožba na MHRT. Nudi se jim pomo? pri pripravi pritožb ter odvetnik za zastopanje.
Organ, ki odlo?a v nujnih postopkih, je sodiš?e, ki lahko izda policiji nalog za vstop v stanovanje in tudi za premestitev osebe na 'varno mesto', ponavadi v psihiatri?no bolnišnico.
Osebo, starejšo od 16 let in trpi za duševno boleznijo, resno duševno motnjo, psihopatološko
motnjo ali duševno motnjo v takem obsegu, da je v interesu bolnika in drugih oseb postavitev skrbnika upravi?ena, je mogo?e dati pod nadzor "varuha" (guardian) – krajevni organ socialne službe ali posameznika.
Predlog za nadzor lahko poda najbližji sorodnik ali pa pooblaš?eni socialni delavec, ki se mora o tem, ?e je mogo?e, posvetovati z najbližjim sorodnikom. Nasprotovanje najbližjega sorodnika prepre?i prijavo. Prijavo je treba poslati organu za socialno skrbstvo v roku 14 dni po zadnjem zdravniškem pregledu.
Potrebno je mnenje dveh zdravnikov.
Nadzor varuha se dolo?i za dobo do 6 mesecev z možnostjo podaljšanja za nadaljnjih 6 mesecev in potem vsako leto.
Varuh lahko zahteva, da bolnik prebiva na dolo?enem kraju, da se udeležuje dolo?enih dejavnosti v namen zdravljenja, poklica, izobraževanja ali usposabljanja ter da je zdravnikom, pooblaš?enemu socialnim delavcem ali drugim osebam, ki jih dolo?i skrbnik, omogo?en dostop do varovanca na kraju, kjer ta prebiva.
V psihiatri?nih bolnišnicah ima bolnik zlasti naslednje pravice:
– varstvo pred ponarejanjem in potvarjanjem podatkov;
– varstvo pred slabim ravnanjem in zanemarjanjem;
– varovanje premoženja bolnikov in varstvo pred nezakonitimi spolnimi posegi;
– pravice dopisovanja se nanašajo le na neprostovoljne paciente in sicer je dopustno omejiti pošiljanje pisem-zadržati pošiljke na željo naslovnika in v posebnih ustanovah po presoji vodstva, ?e bi pošiljke lahko naslovnike prizadele ali jim povzro?ile kakšno škodo; prihajajo?e pošiljke je dopustno zadržati v interesu varnosti pacienta samega ali pa za zaš?ito drugih oseb (za pošto, ki jo pošiljajo uradne osebe velja izjema);
– volilno pravico – neformalni pacienti lahko podajo izjavo, s katero povzro?ijo vpis v volilni imenik;
– hospitaliziranim pacientom lahko za zadovoljevanje ob?asnih osebnih potreb odobri državni sekretar žepnino, ?e meni, da je primemo.
V zvezi z zdravljenjem ima bolnik tudi naslednje pravice:
– predpisovanje zdravil za dobo do treh mesecev (pacient nima pravice zavrniti terapije),
– zdravljenje z elektrošoki mora temeljiti na bolnikovem soglasju ali na mnenju drugega, neodvisnega zdravnika,
– psihokirurgija je dopustna samo v primerih, ko soglašata tudi bolnik in neodvisni zdravnik.
Zadnja dva ukrepa sta ne glede na soglasje dopustna v nujnih primerih. MHA kot nujne primere definira:
– primere v katerih je resno ogroženo pacientovo življenje (v takih primerih je dovoljeno kakršnokoli zdravljenje),
– primere, v katerih je potrebno prepre?iti resno poslabšanje pacientovega stanja ali agresivno obnašanje, usmerjeno proti samemu sebi ali proti drugim; v teh primerih so dovoljen le ukrepi, ki nimajo ireverzibilne ali tvegane narave.
Pomemben zakon je tudi The Mental Capacity Act 2005, ki je v Angliji in Walesu stopil v veljavo v letu 2007. Njegov namen je okrepitii vlogo oseb, ki morda ne bodo sposobne odlo?anja o dolo?eni stvari v dolo?enem ?asu. Zakon omogo?a, da se ljudje odlo?ajo tudi za v naprej, ko morda ne bodo v stanju, da bi tovrstne odlo?itve samostojno in kompetentno sprejeli.
Škotska
Škotska zakonodaja je v osnovi enaka zgoraj opisani. Vendar moramo omeniti da je Odbor Millan (Millan Committee) leta 2001 pregledal Mental Health (Scotland) Act iz leta 1984 in predlagal njegovo revizijo. Leta 2003 je bil sprejet Mental Health (Care and Treatment) (Scotland) Act (v nadaljevanju teksta: MHA Scotland). Skupina, ki je bila ustanovljena za njegovo promocijo in implementacijo, Mental Health and Well Being Support Group (v nadaljevanju teksta: MHWSG) je sodelovala tudi pri pisanju Nacionalnega programa za izboljšanje duševnega zdravja in blagostanja na Škotskem ( National Programme to Improve the Mental Health and Well Being in Scotland) vsebuje strategijo preventive samomorov, kampanjo proti stigmatizaciji in raziskavo stališ? javnosti.
Za izvedbo zastavljenih programov na podro?ju duševnega zdravja bodo na Škotskem vsako leto povišali tudi delež finan?nih sredstev.
MHA Scotland je ustanovil novi svet Mental Health Tribunal (v nadaljnjem besedilu: MHT), v katerem bodo strokovnjaki s pravnimi in prakti?nimi izkušnjami odlo?ali o tem, kaj je za bolnike najbolje; zagotovili, da bo zagovorništvo dostopno vsem osebam z duševnimi motnjami; okrepili delovanje Mental Welfare Commission (v nadaljnjem besedilu: MWC), da bi zagotovili ustrezno varstvo oseb z duševnimi boleznimi in težavami v u?enju; priskrbeli novo uredbo o prisilnem zdravljenju, ki bo omogo?il individualnim potrebam vsakega uporabnika prilagojeno skrb in zdravstveno obravnavo tako v bolnišnicah, kot v skupnostih; nalaga dolžnost lokalni upravi, da promovira blagostanje in socialni razvoj vseh oseb, ki so imele ali imajo težave v duševnem zdravju; vzpostavlja dodatno varovanje pri uporabi dolo?enih medicinskih ukrepov; vzpostavlja mehanizem za imenovanje "imenovanih oseb" (named persons), ki bodo pooblaš?eni za zastopanje bolnikovih pravic.
V Veliki Britaniji imajo samostojne dežele Škotska, Anglija, Wales in Severna Irska posebno zakonodajo. Ureditve podro?ja zagovorništva pa se med seboj bistveno ne razlikujejo.
Po Zakonu o duševnem zdravju je neodvisno zagovorništvo institut, ki omogo?a, da lahko oseba izrazi svoje mnenje in da imajo te osebe karseda popoln nadzor nad lastnim življenjem. Pomembno je, da ga ne izvajajo osebe, ki so v skrb za osebe s težavami v duševnem zdravju vklju?ene na kakršenkoli drug na?in, kar zagotavlja najvišjo mero neodvisnosti. Neodvisni zagovornik se ne odlo?a namesto osebe, ki ji pomaga, in je prav tako ne prepri?uje, kako se naj odlo?a. Njegova naloga je, da zagotovi osebi vse pomembne informacije, na podlagi katerih se lahko pravilno odlo?i in nadalje zagotovi, da njene odlo?itve dosežejo tiste osebe in institucije, katerim so namenjene. Neodvisni zagovornik tako pomaga osebam, da se odlo?ijo, kaj želijo povedati in jim tudi pomaga to izre?i. Neodvisni zagovornik ni v službi bolnišnice ali socialne službe, od osebe, kateri pomaga, pa tudi ne sme zahtevati pla?ila za svoje delo.
Po Zakonu o duševnem zdravju imajo pravico do neodvisnega zagovornika osebe s težavami v duševnem zdravju, predvsem pa osebe z duševno boleznijo, demenco, s težavami v u?enju in osebe z osebnostnimi motnjami. Novi zakon daje pravico do neodvisnega zagovornika vsepovsod na Škotskem, ne glede na to, ali je oseba, ki potrebuje pomo? v bolnišnici ali pod kakršnim koli ukrepom. Še posebej pa je pomembno, da ima oseba dostop do neodvisnega zagovornika v primerih, ko gre za zaslišanje na sodiš?u, v primeru prisilne hospitalizacije, v kolikor je lahko izven bolnišnice pod dolo?enimi pogoji in ?e je v psihiatri?ni obravnavi, kakršne ne želi in se z njo ni strinjala. V teh primerih morajo zdravniki, medicinske sestre, socialni delavci in druge osebe, ki so vklju?ene v obravnavo in zdravljenje te osebe, tej osebi natan?no predstaviti možnost dostopa do neodvisnega zagovornika. Pomembno je, da se osebi predstavi možnost dostopa do neodvisnega zagovornika na na?in, da bo to razumela.
Severna Irska
Severna Irska je sprejela zakonodajo za podro?je duševnega zdravja leta 1986 (Mental Health (Nothern Ireland) Order. Ta dolo?a pravni okvir za prisilno hospitalizacijo in obravnavo pacientov, ki trpijo zaradi duševnih bolezni. Pozna dvoje namestitev:
– Skupnost: Bolnik lahko pomeni resno nevarnost za družino ali sosede. Prisilno je lahko hospitaliziran za 7 dni, s podaljšanjem za 14 dni za ugotovitev diagnoze. V izjemnih okoliš?inah, ?e je dostop onemogo?en, lahko s pooblastilom, ki ga podeli kompetentni socialni delavec (approved social worker – v nadaljnjem besedilu: ASW), ali uradnik zdravstvenih in socialnih služb oziroma sodiš?e, policija omogo?i dostop do osebe. ?e policijski uradnik nasilno vstopi v prostore, kjer se nahaja oseba, za katero se sumi, da zaradi duševnega stanja pomeni grožnjo sebi in/ali okolici, mora biti prisoten zdravnik, obi?ajno je to splošni zdravnik, ki bo nudil medicinsko pomo?, ?e bo ta potrebna.
– Bolnišnica: Bolnik je lahko sprejet neuradno, pa si potem premisli in želi zapustiti bolnišnico oziroma zavra?a zdravljenje. V tem primeru se lahko oseba zadrži na podlagi Obrazec za oceno stanja in sprejem na zdravljenje, ki vklju?uje mnenje osebnega splošnega zdravnika bolnika (ali drugega zdravnika, ki že od prej pozna zdravstveno stanje bolnika).
Prijavo za neprostovoljno hospitalizacijo lahko vložijo ASW ali najbližji sorodnik. Predlog mora biti podprt z zdravniškim mnenjem, obi?ajno je to osebni splošni zdravnik osebe, ali neodvisni zdravnik. Postopek za oceno duševnega stanja se lahko sproži s telefoniranjem ASW, ki so zelo pomembni pri postopku predloga ali zelo zaželeni pri pomo?i svojcem pri podajanju prijavo. ASW oceni tudi socialni vidik primera in poda posebno oceno socialnega stanja.
Prijavo za neprostovoljno hospitalizacijo oceni tim, ki ga sestavljata najbližji sorodnik oziroma ASW in zdravnik (osebni zdravnik bolnika, ali zdravnik, ki bolnika osebno pozna). Hospitalizacija mora biti izvedena v roku 2 dni po podpisu zdravniškega mnenja, sicer priporo?ilo zastara.
AVSTRIJA
Avstrija ima oblikovano politiko duševnega zdravja od leta 1999. Zvezni minister, ki je odgovoren za zdravstvo poro?a o delovanju ministrstva parlamentu vsake 3 leta.
Avstrija nima nacionalnega programa za duševno zdravje, imajo pa programe za duševno zdravje na nivoju 9 regij. Od leta 1997 imajo Nacionalni program bolnišnic, ki zavezujejo regije, da ga implementirajo do leta 2005. V tem nacionalnem programu je nekaj strani namenjeno tudi psihiatriji, s podpoglavjem o storitvah oziroma službah v lokalnih skupnostih. Ta na?rt se sproti prilagaja in vsebuje dolo?ena priporo?ila o ustanovitvi psihiatri?nih enot v okviru splošnih bolnišnic. Do leta 2005 od planiranih 23 enot realiziranih 9, mnoge pa bodo ustanovili v kratkem. Avstrija ima nacionalni plan za prepre?evanje samomorov.
Kakor v drugih državah tudi v Avstriji naraš?a število oseb z duševnimi motnjami. Prevalenca anksioznosti in depresije je v obdobju prek štirih tednov eden od šestih, duševne motnje so drugi najpomembnejši vzrok za invalidsko upokojitev.
Avstrijsko psihiatri?no zdravstvo je zelo orientirano k zdravstveni obravnavi in se glede števila bolniških postelj uvrš?a v vrh držav EU, vendar se na podro?ju duševnega zdravja uveljavlja splošni trend zniževanja števila postelj in namesto tega vzpostavljanja ambulantne in lokalne oskrbe. Ve?ina regij je razvila svoje regionalne politike v to smer, ki je tudi prioriteta na nacionalnem nivoju.
Duševno zdravje spada v primarni zdravstveni sektor. Dejanska obravnava hudih duševnih motenj je mogo?a na primarnem nivoju. Splošni zdravniki obi?ajno delajo v samostojnih praksah, ki so pogosto dostopne tudi za bolnike z duševnimi motnjami. Od tam so bolniki lahko napoteni psihiatrom, ki tudi delajo v samostojnih ambulantah in v nekaterih primerih (približno 120 od 540) imajo pogodbe s socialnim varstvom.
Avstrijska psihiatrija se je postopoma odmaknila od velikih psihiatri?nih bolnišnic proti službam v skupnosti. V zadnjih 15 letih je konstantno naraš?alo število teh služb v skupnostih. Sedaj obstaja najmanj 1000 prora?unsko financiranih služb/projektov (zagovorništvo, stanovqanjske skupine, struktura za dnevne storitve, službe za poklicno usposabljanje), ki jih vodi ve? kot 250 "skrbnikov" (providers) – obi?ajno dobrodelnih in zasebnih organizacij. Skoraj vse zaposlujejo razli?ne poklicne profile in pogosto prevladujejo nepsihiatri?ni strokovnjaki. Domneva se, da je bila stopnja samomorilnosti znižana zaradi pove?anja teh storitev v skupnostih. Zaradi federalnega zna?aja države, je ta razvoj v razli?nih pokrajinah potekal razli?no hitro. Med storitvami v skupnosti, kot so dnevne bolnišnice, službe za krizno intervencijo in hostli za psihiatri?ne bolnike prevladujejo multudisciplinarni timi.
Psihoterapevti so lahko klini?ni ali zdravstveni, psihoterapevti so lahko tudi drugi, ki so se usposobili za psihoterapijo. Ker se ti poklici zelo pokrivajo, je težko ugotoviti njihovo natan?no število.
V zadnjih treh desetletjih se je zmanjšalo število posteljnih zmogljivosti za skoraj 60%. Te postelje za psihiatri?ne bolnike se nahajajo v ve? kot 30 psihiatri?nih in splošnih bolnišnicah in le tri bolnišnice imajo ve? kot 500 postelj. Ta trend je vzporeden diverzifikaciji (Avstrija ima veliko dnevnih bolnišnic) in specializaciji (Psihiatrija za otroke in mladostnike, gerontopsihiatrija, odvisnosti it.d.) Vendar tudi ta proces ni enak v vsej državi. Skoraj 3/5 psihiatrov dela v zasebni (ve?inoma ambulantni) praksi, ampak samo 1/9 od teh ima pogodbo tudi za socialno varstvo (in tako dostopni tudi za tiste bolnike, ki niso samopla?niki).
Ker se duševne motnje pogosto pojavijo kot komorbidne pri ostalih boleznih, ve?ina avstrijskih bolnišnic nudi psihološko oskrbo za bolnike, ki se zdravijo zaradi hudih kroni?nih bolezni ali bolezni, ki so življenjsko nevarne. Za osebe z duševnimi motnjami ima Avstrija 40 psihiatri?nih bolnišnic in dnevnih služb, ki imajo skupaj manj kot 5 000 postelj. Okoli 250 izvajalcev ponuja okoli 1000 psihiatri?nih storitev v skupnosti. Kot dodatek k specializiranemu primarnemu in sekundarnemu zdravstvu obstaja veliko samopomo?nih nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s problemi, kot so odvisnosti, tesnoba, kompulzivne motnje, krize, depresija, osamljenost, nadlegovanje, nasilje, psihološke, psihosomatske in psihiatri?ne motnje, samomor in druge.
Zvezni zakon o namestitvi duševnih bolnikov v zdravstvene organizacije (Bundesgesetz ueber die Unterbringung psychisch Kranker in Krankenanstalten) je bil sprejet leta 1990 in objavljen v Bundesgesetzblatt, št. 1990/65.
Zakon se nanaša na psihiatri?ne bolnišnice oz. psihiatri?ne oddelke, v katerih so pacienti v zaprtih oddelkih ali so podvrženi omejitvam svobode gibanja.
Zakon dolo?a temeljne pogoje za namestitev brez privolitve:
– ?e bolnik trpi za duševno boleznijo ter zaradi tega resno m ob?utno ogroža življenje ali zdravje sebe ali drugih ter
– ?e mu na drug na?in, posebej izven organizacije ne more biti zagotovljena zadostno zdravljenje ali pomo?.
Duševne bolezni zakon ne definira.
Zakon dolo?a postopek sprejema s privolitvijo in sprejema brez privolitve. Zakon uvaja tudi institut bolniškega zagovornika. Bolniški zagovorniki delujejo v psihiatri?nih bolnišnicah, zaposleni pa so pri neodvisni organizaciji z imenom Zveza za odvetništvo in bolniško zagovorništvo. Po izobrazbi so ve?inoma socialni delavci, pravniki in psihologi.
Bolniške zagovornike za dolo?eno psih. bolnišnico imenuje predsednik Okrajnega sodiš?a. S sprejemom bolnika v psih. bolnišnico se mu dolo?i bolniškega zagovornika, ki ga je upravi?en zastopati glede vseh sodnih postopkov, predvidenih s tem zakonom. Bolniški zagovornik mora o nameravanih dejanjih zastopanja obvestiti bolnika ter upoštevati njegove želje, razen ?e o?itno ne bi škodovale njegovemu blagostanju.
Zakon ureja v bistvenem le en tip postopka.
Proti oziroma brez privolitve je dolo?eno osebo mogo?e privesti v psihiatri?no organizacijo le, ?e jo pred tem splošni zdravnik ali policijski zdravnik pregledata in potrdita, da obstajajo pogoji za namestitev. Organi javne varnosti so upravi?eni in dolžni, da osebo pri kateri zaradi posebnih razlogov sklepajo, da obstajajo pogoji za namestitev, privedejo k zgoraj omenjenemu zdravniku. ?e zdravnik izda zgoraj navedeno potrdilo, morajo organi javne varnosti takšno osebo odpeljati v psih. bolnišnico. V nujnih primerih lahko organi javne varnosti takšno osebo odpeljejo tudi neposredno v psih. bolnišnico. Zakon poudarja, da morajo organi javne varnosti sodelovati s psih. ustanovami ter z reševalno službo. Po privedbi v psih. bolnišnico morata dva zdravnika brez odlašanja pregledati privedenega. Pridržanje je dopustno, ?e oba v lo?enih mnenjih potrdita, da za to obstajajo pogoji.
Po privedbi mora vodja oddelka brez odlašanja obvestiti sodiš?e, obvestilu mora priložiti zdravniška spri?evala (potrdili dveh zdravnikov o nujnosti ukrepa). Sodnik mora v roku 4 dni obiskati bolnika, da si o njem pridobi oseben vtis. ?e je to iz zdravstvenih razlogov mogo?e, medicinsko osebje v tem ?asu ne sme biti prisotno. Sodnik mora vpogledati zdravstveni karton ter zaslišati vodjo oddelka ter bolniškega zagovornika. ?e je sodiš?e po teh zaslišanjih mnenja, da obstojijo razlogi za namestitev, izda za?asno odlo?bo o dovolitvi ter razpiše glavno obravnavo, ki mora biti v roku 14 dni. ?e pa sodiš?e meni, da razlogov za namestitev ni, izda ustrezen sklep. V tem primem je pacienta potrebno izpustiti, razen ?e vodja oddelka napove pritožbo in sodiš?e odlo?i, da ima pritožba suspenziven u?inek. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 3 dni.
Sodiš?e lahko za varstvo bolnika glede drugih zadev, bolniku postavi za?asnega skrbnika.
Sodiš?e lahko sklep o pridržanju izda za najve? 3 mesece. Zoper sklep sodiš?a je dopustna pritožba. Sodiš?e lahko po izteku dopustnega roka, pridržanje ponovno podaljša, vsaki? za najve? 6 mesecev, izjemoma tudi za eno leto. V vsakem primeru mora psih. bolnišnica 4 dni pred potekom roka za pridržanje obvestiti sodiš?e o razlogih, zakaj meni, da bi bilo potrebno podaljšati namestitev.
Dodaj odgovor