Pripombe in predlogi Koordinacije NVO k predlogu Zakona o duševnem zdravju

Zakon poudarja varstvo osebnostnih pravic bolnika ter njegovega dostojanstva.

Obseg omejitev ne sme biti nesorazmeren njihovemu namenu. Bolniku mora biti praviloma omogo?eno, da se giblje v ve? prostorih, za omejitev gibanja na en prostor ali znotraj prostora pa je potrebna posebna odredba zdravnika, ki sejo dostavi tudi bolniškemu zagovorniku. Na zahtevo bolnika ali njegovega zagovornika mora o takšni omejitvi odlo?iti sodiš?e.

Bolnik ima pravico do pisne komunikacije z zunanjim svetom in s svojim bolniškim zagovornikom. Zagotovljena je tudi pravica do obiskov, ki se lahko omeji le iz zdravstvenih razlogov. Na zahtevo bolnika ali njegovega bolniškega zagovornika o tovrstnih omejitvah odlo?i sodiš?e.

Zdravstveni ukrepi ne smejo biti nesorazmerni njihovemu namenu. O bistvu in pomenu nameravanih ukrepov je potrebno bolnika obvestiti, ?e bolnik razume razlog in pomen ukrepa zdravljenja in ?e se o tem lahko voljno izjavi, ga ni dopustno zdraviti proti njegovi volji.
Soglasje oz. sodna odobritev niso potrebni, ?e je ukrep tako nujno potreben, da bi zaradi odlašanja bilo ogroženo bolnikovo življenje ali bi nastala nevarnost za hudo poslabšanje njegovega zdravja. O nujnosti ukrepa odlo?i predstojnik oddelka.

Kadar o zdravljenju odlo?a sodiš?e, mora opraviti narok na kraju samem, da si pridobi osebni vtis o bolniku. Na narok sta vabljena tudi predstojnik oddelka ter bolnikov zastopnik. Sodnik lahko pripelje tudi izvedenca. Sodiš?e izda sklep na zapisnik, pisno pa ga izdela le na zahtevo bolnika, njegovega zastopnika ali predstojnika oddelka. Najavljena pritožba zoper sklep, s katerim se dovoljuje operativni posega ali posebna metoda zdravljenja ima suspenziven u?inek, razen ?e sodiš?e ne odlo?i druga?e.

Osebe z duševnimi motnjami, ?e zadostijo predpisanim pogojem, lahko koristijo ugodnosti iz razli?nih predpisov, kot so n. pr. Zvezni zakon za dolgotrajno nego, Regijski zakon za dolgotrajno nego, Zakon za socialno varstvo in Zakon za zaposlovanje invalidov.

Na podro?ju duševnega zdravje delujejo v Avstriji številne nevladne organizacije, v glavnem na podro?ju zagovorništva, promocije, preventive, obravnave in rehabilitacije. Avstrijsko združenje psihiatrov izvaja porjekt destigmatizacije shizofrenije, ve? projektov proti stigmatizaciji pa poteka tudi v pokrajinah.

Oseba je lahko prisilno hospitalizirana le, ?e so izpolnjeni trije pogoji:
?    oseba trpi zaradi duševne bolezni
?    zaradi posledic duševne bolezni predstavlja nevarnost zase in za druge osebe
?    druga ustrezna oblika zdravljenja ni mogo?a

Ti trije pogoji so prioritetni pri odlo?itvi za prisilno hospitalizacijo in morajo obstojati ves ?as trajanja prisilne hospitalizacije, saj predstavlja zadnje sredstvo, da se prepre?i groze?a nevarnost za življenje duševno bolne osebe ali za življenje drugih oseb. Samo potreba po zdravljenju osebe s težavami v duševnem zdravju in nevarnost za lastnino dolo?ene osebe še ne predstavljata razloga za prisilno hospitalizacijo, o kateri lahko odlo?a samo zdravnik.

Kadar je dolo?ena oseba prisilno hospitalizirana mora to biti nemudoma javljeno pristojnemu okrožnemu sodiš?u in bolnikovemu zagovorniku, kar omogo?a zagovornikom, da lahko nemudoma stopijo v stik z bolnikom. Zagovorniki v 75-83% primerov stopijo v stik z bolnikom v prvem tednu, odkar je bil sprejet v psihiatri?no bolnišnico. V tej zgodnji fazi hospitalizacije se pogosto dogodi, da se razrešijo vsa nesoglasja in pritožbe brez pomo?i sodiš?a (npr. že z direktnim pogovorom s pristojnim zdravnikom), kar z drugimi besedami pomeni, da osebe ob posredovanju zagovornika dajo privolitev za njihov sprejem in zdravljenje v psihiatri?ni bolnišnici.

Vloga in naloga zagovornikov je:
•    So pravni zastopniki pacientov, ki so prisilno hospitalizirani
•    So pravni zastopniki pacientov v postopku pred sodiš?em, v katerem se odlo?a ali je prisilna hospitalizacija v skladu z zakonom ali ne
•    Paciente, njihove družine in prijatelje ter zainteresirano javnost seznanjajo s pravicami pacientov in kako jih udejanjiti
•    Sodelovanje z pacienti, zdravnikom, zdravstvenim osebjem in sorodniki
•    Promocija socialnega vklju?evanja duševno bolnih oseb in duševno prikrajšanih oseb

Zakon daje zagovornikom pomembne pristojnosti. Zagovorniki imajo neomejen pristop do pacienta in  so obveš?eni o vseh pomembnih omejitvah njihovih pravic. Prav tako imajo prost pristop do pacientove kartoteke, zdravstvenih izvidov in celotne dokumentacije, ki se nanaša na bolnika. ?eprav ne odlo?ajo o tem ali je prisilna hospitalizacija zakonita ali ne, so kljub vsemu zavezani, da ves ?as spremljajo, kako se pacientu omejuje svoboda in kakšni ukrepi se izvajajo. Zelo pomembna funkcija, ki jo imajo je, da so pooblaš?eni, da zahtevajo sodno preiskavo nad izvajanimi ukrepi, prav tako pa imajo pravico do pritožbe na sodno odlo?bo. Zakon pa zagovornike zavezuje, da obveš?ajo pacienta o na?rtovanih ukrepih in da dosežejo privolitev pacienta v zdravljenje.

Cilj zagovorništva je, da vzpostavi pogoje, ki omogo?ajo, da je pacient u?inkovito in pravo?asno seznanjen s svojimi pravicami, kar pomeni, da ima pacient tudi besedo tako v postopku prisilne hospitalizacije, kakor tudi pri njegovi obravnavi v bolnišnici.

Kljub temu, da je zagovornik pravni zastopnik pacienta tekom postopka prisilne hospitalizacije, pa to ne pomeni, da je le temu odvzeta sposobnost biti stranka v postopku. Pacientu je tako dopuš?eno, da sam brani svoje pravice. V tem primeru mu zagovornik nudi samo podporo. Zagovornikova naloga je, da varuje interese in potrebe pacienta in mu nudi podporo v oziru na psihiatri?no bolnišnico. Šele v primeru, ko so pacientove zahteve nesprejemljive, mu zagovornik lahko odre?e podporo.

ITALIJA

Strategija varstva duševnega zdravja je široko definirana v Nacionalnem programu za duševno zdravje. Prvi tovrstni na?rt je bil uveljavljen v letih 1994-96 in je bil prvenstveno voden k procesu deintitucionalizacije in ustanavljanja skupnostne skrbi. Na?rt 1998-2000 je dolo?il cilje in strategije z namenom spremljanja (monitoring) razvoja in vzdrževanja enotnih nivojev varstva. Zadnja uradna politika je del Nacionalnega na?rta za zdravje (2003-2005), ki vsebuje posebno sekcijo o zakonodaji s podro?ja duševnega zdravja. Vsaka regija ima dolo?eno stopnjo lastne samostojnosti. Zadnji zakon je Target Project (1998-2000). Spremenjena zakonodaja je bila potem vklju?ena v bolj obsežno zakonodajo setting up National Health Service Nacionalne zdravstvena služba, ki želi ustvariti lo?ene integrirane službe, ki temeljijo na skupnostih.

Poleg navedenega je veliko število ?lenov v kazenskem zakoniku, ki vodijo forenzi?ne psihiatre v primerih kriminala. Kaznjenci, ki trpijo za duševnimi motnjami in lahko pomenijo grožnjo nevarnih kršitev,  so podvrženi obravnavi v bolnišnici za forenzi?no psihiatrijo, ostali so obravnavani v skupnostih ali splošnih bolnišnicah.

V Italiji je proces deinstitucionalizacije povezan z Francom Basgliem in njegovim delovanjem v Gorici, ko je leta 1961 prevzel goriško psihiatri?no bolnišnico z namenom, da jo preobrazi. Radikalno je uveljavil idejo terapevtske skupnosti in politiko odprtih vrat, ki sta vodila k vzpostavitvi služb, ki bodo podpirale varovance v življenju in skupnosti in k odpravi bolnišnic. Basaglia je v letu 1971 v Trstu preuredil kompleks psihiatri?ne bolnišnice sv. Ivana, v kateri je bivalo okrog 1200 bolnikov. Razdelil jo je glede na teritorialno pripadnost in glede na diagnoze. Trst so razdelili na pet podro?ij, za vsako podro?je je center za duševno zdravje v skupnosti nudil psihiatri?ne storitve. Pomemben dosežek je bil spremenjen status uporabnikov, ve?anje njihove pogajalske mo?i in ve?anje možnosti dialoga s strokovnjaki.

Službe duševnega zdravja v skupnosti delujejo v vsakdanjih okoljih in vklju?ujejo: ambulante, pisarne, prostore za sre?anja, jedilnice, spalnice. Centri so odprti 24 ur in imajo ve? namenov hkrati. Obi?ajno je v enem centru od 8 do 12 postelj, ki so namenjene ljudem, ki preživljajo krizo. Bivanje navadno traja nekaj dni, osebje spremlja uporabnike pri njihovih opravkih, jih obiskujejo na domu, se pogovarjajo s svojci, sosedi, predstavniki skupnosti. Naloga centrov ni le neposredno delo z ljudmi v duševni stiski, temve? tudi koordiniranje drugih služb (zdravstvenih, socialnih , pedagoških, pravosodnih in policijskih) na podro?ju duševnega zdravja. Centri ustanavljajo nekatere druge službe, v njih je zaposlenih približno 20 ljudi ( trije zdravniki, psihiater, socialna delavka, v?asih psiholog in medicinske sestre ter bolni?arji).

Pomemben del italijanske izkušnje deinstitucionalizacije so tudi zadruge. Zadruga vklju?uje 15 do 30 ?lanov. Polovica ?lanov ima status osebe z duševno motnjo, preostali pa so iz vrst osebja in prostovoljcev. V Italiji se je ta oblika zaposlovanja ljudi z duševnimi stiskami bolj uveljavila kot drugod tudi zato, ker je zadružništvo tudi sicer razširjeno. Na podro?ju duševnega zdravja in drugih prizadetosti se je razvila mreža razli?nih kooperantov, ki se povezujejo v Državni odbor za kooperativo (Flaker, 1998:199).

Uspeh tržaške izkušnje in so?asna dogajanja v drugih središ?ih Italije so povzro?ili premike na zakonodajnem podro?ju. Z reformo 1978 so Italijani spremenili svojo zakonodajo na podro?ju duševnega zdravja, posebej so omejili pogoje za namestitev.

Danes se lahko bolnika namesti samo v primeru duševne motnje, katere posledica je potreba po zdravljenju, ki pa jo bolnik zavra?a. Nevarnost ni pravno veljaven pogoj za namestitev. ?as namestitve je 7 dni, ki pa se lahko podaljša. Namestitev lahko zahtevajo lokalne oblasti na podlagi izvida – napotnice zdravnika. Temeljno na?elo italijanske zakonodaje je, da naj bi se zdravljenje izvajalo zunaj psihiatri?nih bolnišnic vedno, ko je to mogo?e. Zato duševne bolnike nameš?ajo v splošne bolnišnice, kar pomeni integracijo psihiatri?nega zdravljenja v splošni bolnišni?ni sistem.

NIZOZEMSKA

Podobno kot v Nem?iji in Belgiji je za odlo?itev o pridržanju na Nizozemskem pristojno sodiš?e, ki pri odlo?anju v prvi vrsti upošteva bolnikovo nevarnost sebi ali drugim. Za nujno namestitev pa je potrebno soglasje lokalnih oblasti. Po enem tednu mora sodiš?e izdati obrazloženo odlo?bo. Namestitev lahko v za?etnem obdobju traja 6 mesecev, ta doba pa se lahko podaljša za 1 leto. V obeh primerih ima bolnik odvetnika. Bolnik pa lahko na sodiš?u kadarkoli vloži prošnjo za odpustitev iz psihiatri?ne bolnišnice. Bolnik ima ob namestitvi tudi pravico zavrniti zdravljenje.

Nova zakonodaja na Nizozemskem je bila po številnih letih priprav sprejeta 1992. Vsebuje podrobne dolo?be o bolnikovem pravnem statusu v bolnišnici, prav tako pa tudi dolo?be o pravici do zagovorništva.

Zakon o posebnem sprejemu v psihiatri?no bolnišnico (Wef bijzondere opneming in psychiraiatische ziekenhnizei) je bil izdan leta 1992. Zakon se nanaša na psihiatri?ne bolnišnice oziroma psihiatri?ne oddelke, v katerih so pacienti na zaprtih oddelkih ali so sicer podvrženi omejitvam svobode gibanja.

Zakon sicer ureja tako imenovano sodno odobritev na zahtevo bolnika, vendar tega instituta ni mogo?e šteti za splošno ureditev pogojev in postopka za prostovoljno zdravljenje. Do sodne odobritve na zahtevo bolnika pride, kadar javni tožilec za?ne postopek za prisilni sprejem, v teku postopka pa bolnik izjavi, da se strinja z zdravljenjem v bolnišnici. Bistvo tovrstne sodne odobritve je v tem, da odlo?ba sodiš?a v tem primem ostane v veljavi tudi v primeru, ?e se bolnik med zdravljenjem premisli in no?e ve? prostovoljno ostati v bolnišnici  (zato tega instituta v bistvu niti ni mogo?e šteti za ureditev zdravljenja s privolitvijo). Sodiš?e namestitev odobri, ?e je bolnik nevaren sebi ali drugim ali splošni varnosti oseb in premoženja ter ?e te nevarnosti ni mogo?e odpraviti z ukrepi izven psihiatri?ne bolnišnice. Ustrezno zahtevo da lahko tudi otrok ali oseba pod skrbništvom, ?e "ima zadosten vpogled v lastni položaj". Namestitev otroka lahko zahtevajo tudi starši, vendar se mora strinjati tudi otrok. Zahtevi je potrebno priložiti mnenje psihiatra in na?rt zdravljenja. Sodiš?e lahko odobri namestitev za ?as med 6 meseci in 1 letom.

Pogoji za sprejem brez privolitve:

– ?e duševna bolezen predstavlja nevarnost za bolnika in ?e te nevarnosti ni mogo?e odpraviti s posegi oseb ali institucij zunaj psihiatri?ne  bolnišnice in ?e:
– prizadeta oseba ne izrazi soglasja in je starejša od 12 let (?e gre za sprejem v skrbstveni zavod starostne omejitve ni);
– ?e starša otroka oz. vsaj eden od njiju nasprotujeta sprejemu.

Dolo?be za sprejem se smiselno uporabljajo tudi v primeru, ko bolnik, ki je bil sprejet v psihiatri?no bolnišnico s privolitvijo, odre?e soglasje.

O prisilni namestitvi odlo?a sodiš?e na predlog javnega tožilca. Javni tožilec pa sproži postopek na pisni predlog zakonca ali izvenzakonskega partnerja, staršev (zadostuje predlog enega), sorodnika v ravni liniji oz v stranski liniji do drugega kolena ali skrbnika. Predlogu za prisilni sprejem mora biti priloženo mnenje psihiatra, ki je pred kratkim pregledal bolnika, ki pa tega bolnika sicer ne zdravi. Iz mnenja mora biti razviden obstoj duševne bolezni in obstoj pogojev za pridržanje. Mnenje je lahko staro najve? 5 dni.  Pred izdelavo mnenja mora psihiater, ki izdeluje mnenje praviloma konsultirati bolnikovega splošnega zdravnika in psihiatra, ki ga zdravi. Javni tožilec mora sprožiti postopek, razen ?e je predlog o?itno neutemeljen ali je preteklo manj kot eno leto od prejšnjega predloga, novi predlog pa ne navaja novih dejstev.

V postopku mora sodiš?e bolnika zaslišati, razen ?e ugotovi, da se bolnik no?e izjaviti. ?e bolnik ne more priti na sodiš?e, se ga zasliši tam, kjer se nahaja. Zakon dolo?a, da ima otrok ali oseba pod sodnim skrbništvom v tem postopku procesno sposobnost. Sodiš?e bolniku dolo?i odvetnika (counsel), pri ?emer se ustrezno uporabljajo dolo?be zakona o kazenskem postopku. Sodiš?e mora, ?e je to mogo?e, pridobiti informacije od predlagatelja postopka, zakonca, osebe, ki skrbi za bolnika, staršev, skrbnika, bolnišnice oz. le?e?ega psihiatra ter psihiatra, ki je izdelal mnenje. Sodiš?e lahko dolo?i izvedenca in zasliši tudi druge pri?e. Sodiš?e mora osebi, na katero se nanaša postopek, omogo?iti, da se izjavi o izvedenstvu in izjavah pri?.
Odlo?bo o odobritvi namestitve sodiš?e pošlje bolniku, njegovemu odvetniku, staršem, ki imajo roditeljsko pravico oz. skrbniku, zakoncu, predlagatelju in javnemu tožilcu. Zoper odlo?bo ni dopustna pritožba. Odlo?be ni mogo?e izvršiti, ?e sta od njene izdaje pretekla ve? kot 2 tedna. ?e nobena psihiatri?na bolnišnica no?e sprejeti bolnika, javni tožilec dolo?i eno izmed bolnišnic, ki je nato bolnika dolžina sprejeti. Sodiš?e lahko namestitev odobri za najve? 6 mesecev.

Po sprejemu bolnika v bolnišnico predstojnik o tem obvesti sodiš?e, ki je izdalo odlo?bo  in javnega tožilca.

Na predlog javnega tožilca sodiš?e lahko izda odlo?bo o odobritvi nadaljnjega pridržanja osebe, ki je že v psihiatri?ni bolnišnici na podlagi predhodne odobritve. Sodiš?e takšno odlo?bo izda pod pogoji:
– da bo bolnik tudi po preteku roka, za katerega je bila dana predhodna odobritev, ogrožal sebe in da te nevarnosti in mogo?e odpraviti z ukrepi izven psihiatri?ne bolnišnice. Zahtevi za odobritev nadaljnjega pridržanja je potrebno priložiti mnenje predstojnika bolnišnice ter plan zdravljenja. Sodiš?e lahko nadaljnje pridržanje odobri za najve? eno leto. ?e je bolnik pridržan že nepretrgoma ve? kot 5 let, pa lahko sodiš?e nadaljnje pridržanje odobri za najve? 2 leti.

Zakon razlikuje med rednim in nujnim postopkom.
Pogoji za nujni postopek:
– ?e oseba (ki je stara ve? kot dvanajst let in ne soglaša s pridržanjem) predstavlja nevarnost (sebi, drugim ali splošni varnosti oseb in premoženja);
– ?e obstaja resen razlog, ki utemeljuje sklep, da je oseba nevarna zaradi duševne bolezni;
– ?e je nevarnost tako neposredna, da ni ?asa za izpeljavo rednega postopka (predhodne odobritve);
– nevarnosti ni mogo?e odpraviti z ukrepi izven psihiatri?ne bolnišnice.

O nujnem pridržanju najprej odlo?i župan z upravno odlo?bo . Izvršitev odlo?be župan poveri osebi, ki ima potrebna znanja o ravnanju z duševnimi bolniki. Župan odlo?be ne more izdati, preden ne pridobi pisnega mnenja psihiatra ali splošnega zdravnika,  iz katerega je razviden obstoj pogojev za nujno pridržanje. ?e je mogo?e mora zdravnik pred izdajo mnenja pregledati bolnika. Za izvršitev odlo?be smejo te osebe vstopiti v katerikoli prostor, v katerem bi se lahko nahajal bolnik. V stanovanje pa lahko proti volji lastnika vstopijo le na podlagi pisne odredbe župana. Lahko jih spremljajo policisti. O vstopu v stanovanje se napravi zapisnik. Župan mora bolniku zagotoviti pomo? odvetnika (razen ?e bolnik temu nasprotuje).

Župan mora takoj po bolnikovem pridržanju o tem ustno (po telefonu) o tem obvestiti inšpektorja za duševno zdravje ter javnega tožilca, prvi delovni dan po izdaji odlo?be pa jima mora poslati kopijo odlo?be in mnenje zdravnika. O pridržanju mora obvestiti tudi pacientove bližnje sorodnike.  ?e javni tožilec meni, da so podani razlogi za pridržanje, mora o tem najkasneje naslednji delovni dan obvestiti sodiš?e in zahtevati odobritev pridržanja. Glede postopka pred sodiš?em se smiselno uporabljajo dolo?be, ki veljajo za redni postopek. Sodiš?e mora sklep izdati v roku 3 dni. Zoper ta sklep ni rednih pravnih sredstev.

Bistvene dolo?be, ki se nanašajo na položaj bolnika v postopku, so razvidne zgoraj. Poudarjeno je spoštovanje na?ela kontradiktornosti  (pravica bolnika, da se izjavi), pravica do obvestila bolnikovim doma?im ter pravica do zastopanja. Glede na sklicevanje na ustrezne dolo?be Zakona o kazenskem postopku je utemeljen sklep, da zakon predvideva zastopanje po odvetniku. Zakon dolo?a, da lahko odlok dolo?i naloge in pooblastila bolniških zaupnikov ter dolo?i, da morajo psihiatri?ne bolnišnice omogo?iti bolniku pomo? takšnega zaupnika.

Tretje poglavje zakona nosi naslov "pravice bolnika med prisilnim pridržanjem". Delno se na to problematiko nanaša tudi 4. poglavje, ki ureja odpust bolnika iz bolnišnice.
Takoj po sprejemu v bolnišnico mora biti bolniku, njegovim bližnjim ter njegovemu pravnemu zastopniku sporo?eno ime psihiatra, ki bo odgovoren za njegovo zdravljenje, hišni red ter pravice v skladu s tem zakonom. Sporo?en mu mora biti naslov uprave, kamor se lahko pritoži, pisno ga je potrebno obvestiti tudi o tem, da so mu  na vpogled informacije o njegovem zdravljenju. Psihiater, odgovoren za njegovo zdravljenje, mora bolniku ustno razložiti potek zdravljenja.  ?imprej je potrebno izdelati plan zdravljenja, pri ?emer se je potrebno posvetovati z bolnikom ter tudi z zdravnikom, ki e bolnika zdravil pred pridržanjem. Zdravljenje v skladu s planom mora služiti ozdravitvi duševne bolezni do takšne mere, da se odpravi nevarnost, ki je narekovala prisilno pridržanje.  ?e bolnik ne soglaša s planom zdravljenja, se zdravljenje ne sme pri?eti, razen ?e je to nujno potrebno za odpravo resne nevarnosti za bolnika oz. resne  nevarnosti, ki jo bolnik povzro?a drugim. O ukrepih zdravljenja kljub nasprotovanju bolnika je potrebno obvestiti inšpektorja za duševno zdravje, ki mora preveriti, ali je takšno ravnanje upravi?eno.

Bolnik ima pravico pošiljati in sprejemati pošto; v primeru prisilno pridržanih bolnikov je dopustno preverjati vsebino pošiljk. Bolnik ima pravico do obiskov; ?e gre za obiske odvetnika ali zaupnika ter sodnega osebja, brez omejitev, sicer pa so dopustne omejitve v skladu s hišnim redom, ?e je utemeljena bojazen, da bi zaradi obiska nastala škoda bolnikovemu zdravju ali ?e je to potrebno za prepre?itev storitve kaznivega dejanja. Podobno velja za dostop do telefona.
Omejitve gibanja znotraj bolnišnice so dopustne, ?e bi sicer nastale resne posledice za bolnikovo zdravje ali ?e je to potrebno za vzdrževanje reda v bolnišnici oziroma prepre?itev storitev kaznivih dejanj.

V primeru omejitev zgoraj navedenih pravic ter v primeru izvajanja ukrepov zdravljenja brez bolnikove privolitve, se lahko bolnik ter vsaka oseba, ki lahko predlaga za?etek postopka za prisilno pridržanje, pisno pritoži na Upravo bolnišnice, za sprejemanje pritožb pa lahko uprava dolo?i poseben odbor. Uprava oz. odbor lahko pred odlo?itvijo odloži za?etek izvajanja ukrepa, zoper katerega je vložena pritožba. ?e uprava oz. odbor zavrne pritožbo, lahko pritožnik zahteva od inšpektorja za duševno zdravje, da pritožbo predloži v dokon?no odlo?itev sodiš?u. Inšpektor tega ni dolžan storiti, ?e meni, da je o?itno nedopustna. Sicer mora pritožbo predložiti sodiš?u in ob tem predložiti svoje mnenje. ?e se pritožuje bolnik, pa lahko pritožbo tudi sam predloži sodiš?u. Sodiš?e lahko pritožbo zavrne tudi brez obravnave, ?e ugotovi, da je o?itno neutemeljena. ?e inšpektor za duševno zdravje meni, da bolnik ni sposoben sam sprožiti postopka, lahko zahteva od sodiš?a, da presodi upravi?enost ukrepov zdravljenja, ki jim bolnik nasprotuje. Zakon sicer ne ureja varnostnih ukrepov v skladu s kazenskim pravom, vendar pa dolo?a, da se pravice bolnikov nanašajo tudi na osebe, ki so v psihiatri?nih bolnišnicah na podlagi sodbe kazenskega sodiš?a.

Odpust bolnika je nujen, kadar:
– bolnik ni ve? duševno bolan ali ne predstavlja ve? nevarnosti ali je to nevarnost  mogo?e odpraviti z ukrepi izven bolnišnice ali je potekel rok, za katerega je bilo odobreno pridržanje ali ?e sodiš?e zavrne zahtevo za pridržanje ali ?e javni tožilec po nujnem pridržanju ne vloži zahteve na sodiš?e. Odpust lahko zahteva tudi bolnik (in nekatere druge osebe ter organi). Njegovo zahtevo je javni tožilec dolžan predložiti v odlo?itev sodiš?u, razen ?e je o?itno nedopustna ali še niso pretekli 4 meseci od prejšnje zahteve, nova zahteva pa ne navaja novih dejstev.

Zakon pojem psihiatri?ne bolnišnice širi tudi na domove za duševno prizadete ter oskrbne domove. Torej se vse dolo?be, ki se nanašajo na prisilnim sprejem v psihiatri?no bolnišnico, nanašajo tudi na prisilni sprejem v te institucije, razen ?e v zakonu glede slednjih ni posebnih dolo?b (tako npr. dolo?a, da lahko sodiš?e nadaljnje pridržanje v teh ustanovah odobri za najve? pet let,sicer eno leto). Dolo?a tudi, da je sodni preizkus vedno potreben, ?e oseba nasprotuje namestitvi v takšno ustanovo, ne glede na starost (glede psihiatri?nih bolnišnic velja starostna omejitev 12 let). Zakon pa vsebuje posebno poglavje o sprejemu v takšne ustanove brez intervencije sodiš?a.

Primerjalna tabela stanja v navedenih državah v letu 2005

Število glede na 10 000 prebivalcev   
VELIKA BRITANIJA   
AVSTRIJA   
NIZOZEMSKA   
SLOVENIJA
št. vseh psihiatri?nih postelj     5,8    6,5    18,7    8,46
št. postelj v psihiatri?nih bolnišnicah    –    4,5    15,4    7,2
št. psihiatri?nih postelj v splošnih bolnišnicah    –    2    1    1,26
št. psihiatri?nih postelj v drugih namestitvah    –    –    2,3    0
št. psihiatrov    1,1    1,18    0,9    0,53
št. nevrokirurgov    0,1    0,17    0,1    0
št. psihiatri?nih medicinskih sester    10,4    3,78    9,9    0,58
št. nevrologov    0,1    0,82    0,37    0,08
št. psihologov    0,9    4,9    2,8    0,16
št. socialnih delavcev    5,8    10,34    17,6    0,04

       

 
2. BESEDILO ?LENOV

I. SPLOŠNE DOLO?BE

1. Vsebina zakona

1. ?len

(1) Ta zakon dolo?a sistem zdravstvene in socialno varstvene skrbi na podro?ju dejavnosti duševnega zdravja, nosilce oziroma nosilke (v nadaljnjem besedilu: nosilec) te dejavnosti, pravice pacientov oziroma pacientk (v nadaljnjem besedilu: pacient) med zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatri?ne bolnišnice, med obravnavo v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi.

(2) Ta zakon dolo?a tudi pogoje in postopke za sprejem pacientov:
–    na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatri?ne bolnišnice;
–    v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda;
–    v nadzorovano obravnavo;
–    v obravnavo v skupnosti.

(3) Pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik drugih zdravstvenih storitev pri izvajalcih oziroma izvajalkah (v nadaljnjem besedilu: izvajalec) zdravstvene dejavnosti, za postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti ureja zakon o pacientovih pravicah, ?e s tem zakonom ni druga?e dolo?eno.

2. Pomen posameznih izrazov

2. ?len

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

1. Akutno bolnišni?no zdravljenje je zdravljenje v bolnišnici zaradi akutne duševne motnje ali akutnega poslabšanja kroni?ne duševne motnje.

2. Direktor oziroma direktorica (v nadaljnjem besedilu: direktor) psihiatri?ne bolnišnice je direktor, ki opravlja poslovodno funkcijo v psihiatri?ni bolnišnici in je odgovoren za zakonitost delovanja psihiatri?ne bolnišnice.

3. Direktor socialno varstvenega zavoda je direktor, ki opravlja poslovodno funkcijo v socialno varstvenem zavodu in je odgovoren za zakonitost delovanja socialno varstvenega zavoda.
 
4. Doma?e okolje pacienta je okolje oziroma prostor, kjer pacient živi. Praviloma je to njegov dom, lahko pa tudi stanovanjska skupnost ali drug prostor bivanja.

5. Duševna motnja je za?asna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, ?ustvovanje, zaznavanje, vedenje in dojemanje sebe in okolja.

6. Duševno zdravje je stanje posameznika, ki se kaže v njegovem mišljenju, ?ustvovanju, zaznavanju, vedenju in dojemanju sebe in okolja.
7. Na?rt storitev so ?asovno dolo?ene zdravstvene, socialne in druge storitve z njihovimi izvajalci, ki se bodo opravljali v  obravnavi pacientov v skupnosti.
8. Na?rt zdravljenja je na?rt zdravstvenih storitev, ki ga glede na zdravstveno stanje pacienta dolo?i zdravnik oziroma zdravnica (v nadaljnjemu besedilu: zdravnik) ob sprejemu pacienta v psihiatri?no bolnišnico in se ga ustrezno prilagaja zdravstvenemu stanju pacienta.

9. Najbližja oseba je oseba, ki jo dolo?i pacient. ?e pacient te osebe ne dolo?i, je najbližja oseba po tem zakonu dolo?ena po naslednjem izklju?ujo?em vrstnem redu:
–    zakonec, zunajzakonski partner ali partner iz istospolne partnerske skupnosti,
–    polnoletni otroci oziroma posvojenci,
–    zakoniti zastopniki oziroma posvojitelji,
–    polnoletni bratje ali sestre,
–    stari starši,
–    polnoletni vnuki.

10. Obravnava je postopek izvajanja zdravstvenih, socialnih ali drugih storitev in programov.
11. Oddelek pod posebnim nadzorom je oddelek psihiatri?ne bolnišnice za intenzivno zdravljenje, kjer se zaradi zdravstvenih razlogov in ogrožanja sebe ali drugih, pacientu lahko omeji svobodno gibanje tako, da ne more zapustiti bolnišnice po lastni volji.

12. Pacient je oseba s težavami v duševnem zdravju, ki prejema strokovno pomo? oziroma se zdravi oziroma obravnava v mreži izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje v socialno varstvenem zavodu.
13. Pacient s hudo in ponavljajo?o se duševno motnjo je posameznik, ki je zaradi dolgotrajne duševne motnje manj zmožen pri dejavnem vklju?evanju v svoje socialno okolje.
14. Psihokirurško zdravljenje pomeni vsak kirurški poseg, ki z namenom odprave ali zmanjšanja duševne motnje trajno spremeni možgansko tkivo.

15. Psihiatri?na bolnišnica je psihiatri?na klinika, psihiatri?na bolnišnica oziroma psihiatri?ni oddelek splošne bolnišnice, ki opravlja specialisti?no bolnišni?no in specialisti?no ambulantno zdravljenje ter konziliarno dejavnost s podro?ja psihiatrije.
      16. Socialno varstveni zavod je javni socialno varstveni zavod ali enota splošnega ali posebnega socialno varstvenega zavoda ali  koncesionar, ki opravlja storitve v mreži javne službe in je namenjen varstvu, bivanju in življenju polnoletnih oseb, katerih akutno bolnišni?no zdravljenje, povezano z duševnim zdravljenjem, je zaklju?eno oziroma zanje bolnišni?no zdravljenje ni potrebno.

17. Varovani oddelek je oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so pacienti zaradi svojih potreb nepretrgoma deležni posebne zaš?ite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji.

18. Zastopnik oziroma zastopnica pacientovih pravic na podro?ju duševnega zdravja (v nadaljnjem besedilu: zastopnik) je posameznik, ki z namenom varovanja pravic, interesov in koristi pacienta skrbi za pacienta.
3. Mreža izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje

3. ?len

(1) Mrežo izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje (v nadaljnjem besedilu: mreža) sestavljajo:
–    izvajalci psihiatri?nega zdravljenja,
–    izvajalci socialno varstvenih programov in storitev,
–    izvajalci obravnave v skupnosti.

(2) Izvajalci psihiatri?nega zdravljenja so:
–    psihiatri?ne bolnišnice,
–    psihiatri?ne ambulante, 
–    zasebni zdravniki specialisti oziroma specialistke (v nadaljnjem besedilu: specialist) s koncesijo za opravljanje psihiatri?nega zdravljenja in
–    izbrani osebni zdravnik s koncesijo.
Izvajalci psihiatri?nega zdravljenja tesno sodelujejo in povezujejo svojo dejavnost na primarni, sekundarni in terciarni ravni.

(3) Izvajalci socialno varstvenih storitev in programov so:
–    javni socialno varstveni zavodi z varovalnimi oddelki,
–    druge pravne in fizi?ne osebe s koncesijo za opravljanje socialno varstvenih storitev,
–    izvajalci socialno varstvenih programov.

      (4) Izvajalci obravnave v skupnosti so:
–    javni socialno varstveni zavodi, s podro?ja socialnega varstva,
–    druge pravne in fizi?ne osebe s koncesijo za opravljanje socialno varstvenih storitev,
–    izvajalci socialno varstvenih programov, ki storitve oziroma programe izvajajo na podro?ju duševnega zdravja,
–    izvajalci psihiatri?nega zdravljenja,
–    nevladne organizacije.

(5) Nevladne organizacije s podro?ja duševnega zdravja opravljajo predvsem naslednje programe:
–    svetovanje, samopomo? in izobraževanje,
–    vodenje dnevnih centrov,
–    vodenje pisarn za svetovanje,
–    stanovanjske in bivalne skupnosti,
–    nudenje pomo?i podpore pri u?enju in študiju,
–    delo z družinami,
–    vodenje treningov socialnih in življenjskih spretnosti,
–    organizacija prosto?asnih dejavnosti,
–    zaposlitveni centri s podporno zaposlitvijo,
–    usposabljanje za delo,
–    socialno vklju?evanje v ocenjevanje delazmožnosti.

4. ?len

(1) Kadrovske, tehni?ne in prostorske pogoje izvajalcev psihiatri?nega zdravljenja  v mreži dolo?i minister oziroma ministrica, pristojna za zdravje (v nadaljnjem besedilu: minister).
(2) Kadrovske, tehni?ne in prostorske pogoje izvajalcev socialno varstvenih programov in storitev ter izvajalcev obravnave v skupnosti v mreži dolo?i minister oziroma ministrica, pristojna za socialno varstvo (v nadaljnjem besedilu: minister za socialno varstvo), v soglasju z ministrom.

4. Nacionalni program varovanja duševnega zdravja

5. ?len

 (1) Razvojni cilji in potrebe na podro?ju preventive, psihiatri?nega zdravljenja, celovite socialno varstvene obravnave ter obravnave v skupnosti v mreži se opredelijo z Nacionalnim programom varovanja duševnega zdravja v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: Nacionalni program).

(2) Nacionalni program vsebuje:
–    strategijo razvoja varovanja duševnega zdravja,
–    akcijski na?rt za varovanje duševnega zdravja za obdobje najmanj pet let,
–    cilje, organizacijo, razvoj in naloge mreže izvajalcev,
–    nosilce nalog za uresni?evanje Nacionalnega programa,
–    podlago za evalvacijo Nacionalnega programa.

(3) Nacionalni program na predlog Vlade Republike Slovenije sprejme Državni zbor Republike Slovenije.

5. Zdravstveni ukrepi

6. ?len

(1) Zdravstveni ukrep mora biti sorazmeren z njegovim namenom. Izmed ve? možnih zdravstvenih ukrepov, ki imajo primerljive u?inke, se izbere oziroma predlaga tistega, ki najmanj posega v osebno integriteto pacienta, najmanj omejuje njegovo osebno svobodo in ima najmanj neželenih u?inkov.

(2) Dovoljena je uporaba zdravstvenega ukrepa, katerega namen je odpravljanje vzrokov, ki so neposredno pripeljali do sprejema na zdravljenje.

(3) Za vsak zdravstveni ukrep je potrebna privolitev pacienta, ?e s tem zakonom ni druga?e dolo?eno.
 
7. ?len

(1) Uporaba psihotropnih zdravil v vrednostih, ki presegajo predpisane vrednosti, se lahko izvaja, ?e so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 34. ?lena tega zakona.

(2) O zdravljenju iz prejšnjega odstavka se obvesti zdravniški konzilij v roku osem ur.

(3) Zdravljenje z elektrokonvulzivno terapijo se lahko izvaja pod naslednjimi pogoji:
–    podano pisno soglasje pacienta oziroma zakonitega zastopnika ali skrbnika,
–    podano pozitivno mnenje o potrebnosti in posledicah takšnega zdravljenja s strani psihiatra oziroma psihiatrinje (v nadaljnjem besedilu: psihiater), ki pacienta ne zdravi,
–    kadar ni na voljo nobenih drugih sredstev za ustrezno oskrbo, ki bi manj posegali v zasebnost,
–    ?e je to nujno potrebno za zdravljenje pacienta,
–    ?e se ne pri?akujejo stranski u?inki zdravljenja.

(4) Psihokirurško zdravljenje v Republiki Sloveniji ni dovoljeno.

(5) O ukrepu iz prvega in tretjega odstavka tega ?lena se obvesti najbližjo osebo in zastopnika.

II. PRAVICE PACIENTOV V ODDELKU POD POSEBNIM NADZOROM,
 V VAROVANEM ODDELKU IN V NADZOROVANI OBRAVNAVI

1.  Splošno

8. ?len

(1) Pacientu se v ?asu obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi zagotavlja posebna skrb in varstvo njegovih pravic.

(2) V vseh postopkih obravnave se pacientu zagotavlja spoštovanje ?lovekovih pravic in temeljnih svoboš?in, zlasti njegove osebnosti, dostojanstva in integritete.

(3) Omejevanje pravic pacienta je dopustno v skladu z na?elom sorazmernosti. Omejitve ?lovekovih pravic in temeljnih svoboš?in so dopustne le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega se pravica omejuje, za odvrnitev ogrožanja in vzrokov iz 34., 70. in 76. ?lena tega zakona, v obsegu, ki je sorazmeren z namenom omejitev in v skladu s tem zakonom. Pri omejevanju pravic se uporabi najmilejši ukrep za dosego namena, ki se ga izvaja najkrajši možni ?as.

(4) Ne glede na prvi odstavek tega ?lena se mladoletnikom zagotavlja še posebna skrb in varstvo pravic.

9. ?len

(1) Sprejemni zdravnik oziroma oseba, ki pacienta sprejme v obravnavo, seznani pacienta z njegovimi pravicami.

(2) Psihiatri?na bolnišnica oziroma socialno varstveni zavod na vidnem mestu objavita seznam pravic, ki jih ima pacient po tem zakonu, vklju?no s pravico do pritožbe. Seznam vsebuje tudi hišni red, naslove in telefonske številke zastopnikov, zadolženih za obmo?je, na katerem deluje psihiatri?na bolnišnica oziroma socialno varstveni zavod.

(3) Podatki iz prejšnjega odstavka so povzeti tudi v posebni zloženki, ki se izro?i pacientu ob sprejemu v oddelek pod posebnim nadzorom, v varovani oddelek oziroma v nadzorovano obravnavo.

(4) Seznam pravic iz prvega odstavka tega ?lena dolo?i minister v soglasju z ministrom za socialno varstvo.

2. Pravica do dopisovanja, sprejemanja obiskov in pošiljk ter uporabe telefona

10. ?len

(1) Pacient ima pravico sprejemati in pošiljati pisanja od državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil ter se obra?ati nanje z vlogami za varstvo svojih pravic in pravnih koristi preko psihiatri?ne bolnišnice in socialno varstvenega zavoda v zaprtih kuvertah.

(2) Pacientu se omogo?i dopisovanje, pri ?emer se zagotovi tajnost. 

(3)  Pacient ima pravico prejemati in pošiljati pisemske pošiljke preko psihiatri?ne bolnišnice in socialno varstvenega zavoda. Pacient lahko sprejema pošiljke s hrano, denarjem, perilom, osebnimi predmeti in ?asopisi oziroma knjigami.

(4) Nadzor nad sprejetimi pošiljkami opravljajo zaposleni v psihiatri?ni bolnišnici oziroma socialno varstvenem zavodu.

(5) Pacient ima pravico do uporabe elektronske pošte v skladu z možnostmi v psihiatri?ni bolnišnici oziroma socialno varstvenemu zavodu.

(6) Pravice iz tega ?lena se lahko omejijo le, ?e je to nujno potrebno za odvrnitev nevarnosti ali vzrokov iz  34. in 70. ?lena tega zakona.

11. ?len

(1) Pacientu se omogo?i telefonske razgovore z najbližjo osebo, drugimi ožjimi družinskimi ?lani do vklju?no drugega dednega reda, odvetnikom in zastopnikom. 

(2) Pacientu se lahko prepove telefonske pogovore, ?e to narekujejo varnostni razlogi za ohranitev reda in discipline oziroma ?e je to nujno potrebno za odvrnitev nevarnosti ali vzrokov iz 34. in 70. ?lena tega zakona.

(3) Stroške telefonskih pogovorov nosi pacient.

12. ?len

(1) Pacient ima pravico sprejemati obiske v skladu s hišnim redom psihiatri?ne bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda.

(2) Pacientu se omogo?i najmanj dvakrat tedensko obisk najbližje osebe in drugih ožjih družinskih ?lanov do vklju?no drugega dednega reda. Z dovoljenjem zdravnika smejo pacienta obiskati tudi druge osebe.

(3) Obiski pacienta se praviloma opravijo v posebnih, primerno opremljenih prostorih in so nadzorovani ali brez nadzorstva. Obisk se lahko prekine le v primeru, ?e obisk škodljivo vpliva na zdravstveno stanje pacienta, ?e pacient ali njegov obiskovalec motita druge ali ?e je ogrožena varnost oseb oziroma psihiatri?ne bolnišnice ali socialno varstvenega zavoda.

(4) Pravica do sprejemanja obiskov iz prejšnjega odstavka se lahko omeji le, ?e je to nujno potrebno za odvrnitev nevarnosti ali vzrokov iz  34. in 70. ?lena tega zakona.

(5) Pravice pacienta do komuniciranja z odvetnikom, zastopnikom in koordinatorjem nadzorovane obravnave ni mogo?e omejiti.

13. ?len

O omejitvi pravic iz 10., 11. in 12. ?lena tega zakona odlo?i zdravnik s pisno odredbo, ki jo vpiše v zdravstveno dokumentacijo pacienta in evidenco iz 25. ?lena tega zakona, z navedbo razlogov ter obsega in trajanja ukrepa.

14. ?len

(1) O omejitvi vsake pravice po tem zakonu je potrebno takoj obvestiti najbližjo osebo in  zastopnika, ?e ga pacient ima.

15. ?len

O omejitvi pravice iz 16. ?lena tega zakona se lahko pacient, njegov morebitni zastopnik oziroma najbližja oseba pritoži v roku treh dni direktorju psihiatri?ne bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda.

3. Pravica do svobode gibanja

16. ?len

(1) Pacient ima pravico do svobode gibanja v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi razen, ?e s tem zakonom ni druga?e dolo?eno.

(2) Svoboda gibanja se lahko omeji, ?e je to nujno potrebno za odvrnitev nevarnosti ali vzrokov iz  34. in 70. ?lena tega zakona.

(3) O omejitvi pravice iz tega ?lena odlo?i zdravnik s pisno odredbo, ki jo vpiše v zdravstveno dokumentacijo pacienta in evidenco iz 25. ?lena tega zakona, z navedbo razlogov ter obsega in trajanja ukrepa omejitve.

(4) O omejitvi pravice iz prvega odstavka tega ?lena se lahko pacient, njegov morebitni zastopnik oziroma najbližja oseba pritoži v roku treh dni direktorju psihiatri?ne bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda.

(5) Praviloma je svoboda gibanja lahko omejena na ve? prostorov ali sklop prostorov.

4. Pravica do zastopnika

17. ?len

V postopkih obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi ima pacient pravico do zastopnika.

18. ?len

(1) Zastopnik opravlja predvsem naslednje naloge:
–    pacienta na primeren na?in informira o vsebini pravic, na?inih in možnostih njihovega uveljavljanja v ?asu pred ali med zdravljenjem, ne glede na to, ali so kršene ali ne,
–    daje konkretne usmeritve za uveljavljanje pravic in predlaga možne rešitve,
–    svetuje pacientu glede pravic iz tega poglavja,
–    prizadeva si za spoštovanje pravic pacienta ter njegove zasebnosti,
–    preverja, ali se vodijo evidence v skladu s tem zakonom,
–    zagotavlja pacientu psiho-socialno podporo.

(2) Zastopnik je dolžan pacienta pou?iti o predvidenih postopkih in drugih pomembnih zadevah ali ukrepih. Zastopnik mora spoštovati želje pacienta, ?e to za pacienta ni škodljivo.

(3) Zastopnik je dolžan kot poklicno dolžnost varovati vse, kar pri opravljanju svojega dela zve o pacientu, zlasti informacije o njegovem zdravstvenem stanju, osebnih, družinskih in socialnih razmerah ter informacije v zvezi z ugotavljanjem, zdravljenjem ali spremljanjem bolezni ali poškodb.

(4) Izvajalci programov in storitev za duševno zdravje omogo?ijo zastopniku dostop do vseh prostorov, v katerih se izvaja zdravljenje oziroma obravnava pacienta.
19. ?len

(1) Za zastopnika je lahko imenovan kandidat oziroma kandidatka (v nadaljnjem besedilu: kandidat), ki izpolnjuje naslednje pogoje:
–    ima visoko ali univerzitetno izobrazbo,
–    ima opravljen izpit za zastopnika,
–    pet let delovnih izkušenj s podro?ja duševnega zdravja,
–    ni bil obsojen za katero koli kaznivo dejanje.

(2) Vsebino, pogoje in na?in opravljanja izpita iz druge alinee prejšnjega odstavka dolo?i minister za socialno varstvo v soglasju z ministrom.